Še nekaj malega o ljubezni

Jaz kot človek sem sanjav, idealističen; še do pred nekaj meseci sem verjel, da je za vsakega obstaja samo ena tista prava in edina oseba ( oz. sorodna duša) s katero nam je namenjeno živeti življenje, a okoliščine so me oropale sanj in postavile na trdna tla.


V tem blogu gi vam rad predstavil moja spoznanja, pogled na ljubezen in izkušnje, ki sem jih nabral. Ugotovil sem, da je narobe ljubezen iskati, ker s tem izbiramo, poslušamo glavo in ne srce, kar je narobe. Ljubezen nas najde sama, nas preseneti in predvsem osreči! Nekateri ljudje smartrajo "ljubezen" kot hobi oz. izbiro, a so svetlobna leta dale od pravega pomena. Kot sem že omenil ljubezen ni izbira, je pa obveza, neizrečena, zapečatena v dno našega srca. Četudi nismo nič podpisali ali obljubili, so pravila, ki se jih rabimo držati, so obveze, ki to sploh niso, a jih bomo naredili, če bomo sledili srcu.

Dandanes je pogost problem odgovornost. Zato je tudi vse manj porok, češ, da kar šteje so čustva in da poroka je le formalnost. Popolnoma se strinjam z obema trditvama, ki jih je pa treba dopolniti in sicer "kar šteje so čustva" čustva dragi bralec so sestavljena iz dejanj, namenov, misli in še veliko bi lahko našteval, a najpomembnejše sem omenil. Samo dejanja so čisti pokazatelj namenov in z ljubeznijo izkazujemo ne samo namen ampak tudi močno željo, da smo tej osebi zaobljubljeni, da smo vedno tam zanjo, da bomo skupaj prestali vse, tako dobro kot slabo. Če si to zaobljubimo v sebi, potem osreči svojega partnerja s poroko, tako moški kot ženske so radi kdaj pa kdaj v centru pozornosti, sploh pa punce si želijo poroke, poročne obleke, četudi je vse skupaj skromno. Imej "jajca" in izreci obljubo brez strahu pred ostalimi, v kolikor zares ljubiš. Tako tudi počni stvari, ki jih čutiš da so prav, ker manj obžalujemo stvari, ki smo jih naredili, kot pa tiste, ki bi jih lahko a jih nismo in bi lahko vplivale na prihodnost.

Kar ves čas ponavljam bližnjim je to, da je treba znati ljubiti na različne načine, biti inovativen, tej osebi vedno znova dokazovati koliko ti pomeni. Najbolje je kar to, da se za to osebo trudiš tako kot, da jo še kar osvajaš. Partnerja morata biti istočasno najboljša prijatelja in ljubimca. Le tako nastane "naju" tisti naju za katerega se vsakdo trudi, bori in želi, da bi trajal večno. "Naju" nastane iz ljubezni in živi z njo! Za "naju" je marsikdo se odpovedal karieri in si našel službo, ki je bolj ustrezala razmerju. Za "naju" so marsikateri starši ostali sami, tako eni kot drugi, ker "naju" njihovih otrok je vedel, da dom je kjer sta ona dva skupaj in se počutita sprejeta. In še marsikaj drugega se je žrtvovalo za "naju" a le kjer je bil ta naju pravi, se je več kot obrestovalo! "Naju" ni pravi naju, ko nekdo reče, da je bolje za naju da končava. V tem primeru naju stoji zate in zame ločeno, sebično! Ta "naju" se vedno bori za ljubezen in zmaguje dokler se oba enako trudita. Več je torej takih oseb s katerimi bi lahko bili celo življenje; z enimi je potrebno malo truida, z drugimi pa več. Dokler se oba enako trudisa, se iskreno ljubita, se obnašata, kot da se še vedno drug drugega osvajata, se ljubita na različne načine, najdeta čas za "naju" in vsak čas zase, takrat se živi pravo ljubezen.

Že res, da ni tiste ene prave osebe, ampak po več lepih, čudovitih in težkih letih in desetletij skupnega življenja, kopico prelepih spominov in čustev, otroki, ki so na svojem in bodo kmalu tudi sami postali starši in nešteto ostalega, ne more nihče zanikati, da ni bila ta oseba, s katero smo vse to doživeli, tista ena prava in edina!

Slovo

V življenju so slovesa nujno zlo, prej ali slej se z nekom skregamo, se razidemo z najdražjo osebo in smrt nam vzame bližnje; je le vprašanje časa.


Glede prijateljev in odnosa do njig sem že razpravljal v prvem blogu ( pravilo prijateljstva).  Posvetil se bom raje temu slovesu, ki najbolj boli: smrt. Šele, ko nam nekoga vzame smrt, sprevidimo napake v odnosu in stvari, ki jih obžalujemo. To so lahko neizpolnjene obljube, izrečene in neizrečene besede ter določena dejanja ( pogosto odločitve). A takrat je prepozno to popravljati. Vseeno poskušamo to izboljšati s tem, da "tekmujemo" v urejanju grobov. Le to je brezsmiselno do pokojnika, razen tega, da obujamo spomine, da ta oseba živi v trenutkih zatisnjenih v naš spomin. Obujanje spominov naj ne bo pogojeno na kraj, to lahko počnemo tudi drugje, tako kot tudi lahko pokopališče, ko se spomnimo ( rojstni dan rajnega ali pa kak drug datum pomebnega dogodka, ali pa ko nam zapaše) in ne le takrat, ko iz navade počno to vsi. Tu ne bom razpravljal o navadah, običajih in odločal kaj je prav, lepo, nespodobno itd.


Prav do vsakogar imamo "prijateljski odnos", do znancev imamo le del tega, do prijateljev pa takega, ki ostalim odnosom diktira. Do ljubljene osebe pa nadgradnjo tega. Prav do vseh ljudi imejmo tak odnos, kjer ne bomo nič od prej naštetega obžalovali, če se le ta konča zdaj. Rabimo biti iskreni in pokazati je treba oseba koliko nam pomenijo, naj bo to preko dejanj, daril, besed in/ali časa, ki jim ga namenimo in preživimo skupaj.
Po vsakem končnem slovesu nastopi žalost ( bodisi zaradi smrti ali prekinitve zveze). Jaz temu rečem, da umre del ( v) nas. Boli, potreben je čas in pozornost nekaj naših "zvezd" ( zvezda - nam draga oseba, blog zvezde) in še polno drugih malenkosti, ko odvisijo od posameznika do posameznika in pogosto sploh niso malenkostne. Na srečo nam ostanejo spomini, ki jih lahko obujamo, a ne smemo ostati v preteklosti in živeti z njimi, sploh ne po koncu zveze. In zopet smo pri temu, da boli, a prav je tako, kajti če ne bi žalovali pri slovesu, se tudi srečanj, časa preživetega skupaj, skupnih podvigov itd. ne bi veselili. Ne bi poznali sreče in čustev ne bi čutili. Tako kot ne bi ločili dobrega od zlo, če enega ne poznamo, kot ne bi ločili luči od teme. Si lahko sploh zamislimo takšen svet?

A poleg teh velikih sloves, so tudi tista mala vsakdanja, ko se poslovimo od sošolcev, simpatije, staršev. Z začetka smo malo žalostni, ampak po svoje se pa že veselimo naslednjega srečanja z njimi in za te stvari se splača živeti, za te ljudi, se splača trpeti, kajti vsako slovo prinese tudi srečanje.

Barve!

Svet odraslih je mnogokrat zaslepljen, brezčuten in siv, kar bi potrebovali je otroškost, otroka v nas, da svet spet obarva ali pa da očisti sloj prahu, ki ga je prinesla rutina, nuja in naš način življenja.

Kar želim tokrat dopovedat, bom naredil kar tako, da opišem dan nekega moža, na najbolj verjeten način ( glede današnjih razmer) in na način, za katerega želim, da  ga spet prevzamete in nikoli več ne opustite!

1.  Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, že tako ima veliko dela in mu je to nujno zlo, povrh vsega pa mu šef zada, da je treba vse to narest do jutri. »Ker kreten, lahko njemu itd.« misli John in spet poprime za delo. Končno je čas za malico, brez kakeršnegakoli užitka spravi sendvič vase, gre na kavo. Zopet delo, tokrat samo še nekaj ur, a le te so se vlekle v nedogled. Po službi pa je treba it po otroka v šolo, John čaka na parkirišču in se jezi ker ju še kar ni, ko pa prideta in se poslovita od sošolcev, je zavladala tišina do doma. Ko pride domov, se samo vrže na kavč, žena pa ga okara da je niti pozdravil ni. Pa je ura, da pelje hčer v glasbeno šolo, »še en strošek več« je šinilo Johnu po glavi. Ko se vrne domov, namesto da bi pogledal kako gre sinu s pisanju domače naloge, vzame pivo in se da za televizijo. Po večerji mu žena pove da serviserja ni bilo in da pralni stroj še kar ne dela, zato rabi on pomit posodo, odveč mu je, res odveč. Zvečer po tušu pa nemo leži na svoji strani postelje in gleda tv, ženo ignorira in ko ta ugotovi, se obrne na drugo stran in zaspi.

2. Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, šef mu zada še več dela, s rahlim nasmeškom to sprejme kot nov iziv, namesto da šefa nekam pošlje, se spomni da je ravno ta oseba mu leta nazaj z zaposlitvijo omogočila, nastanitev skupaj s svojo ženo itd. Med malico počasi in strastno uživa v sendviču, ki ga je vzel doma, seveda mu je žena naredila takega kot ima najraje. Preden pa se poda spet na delo, razmišlja o tem kako bi lahko to še boljše naredil in presenetil samega sebe in ostale. Po končanem delu gre po otroka, ker ju ni na vidiku, se odpravi do šole, kjer vidi kako je učiteljica sina ravno pohvalila, sin ves vesel ob pogledu na očeta se pohvali da je to nejgov ata. Hči ravno pride iz šolske knjižnice, John prime torbi obeh in se odpravijo v avto. Vpraša ju kako sta se imela, kaj sta se naučila, pove jima kako je bilo ko je on bil njunih let. Ko pride domov, je prva stvar ki jo naredi to, da pristopi do drage, jo poljubi in objame in vpraša kako je bil njen dan. Takoj priteče hči s flavto in čaka da bo ura za odhod, John vidi v njenih očeh srečo in veselje, kar tudi nejga razveseli in zadovoljen je da lahko omogoči to svoji hčeri. Ko prideta domov, gre pogledati do sina kaj počne. Ko vidi da je naredil domačo nalogo, mu reče da naj gre vn se igrat z žogo. John pristopi do žene, jo nežno objame in vpraša če rabi kaj pomoči v kuhinji in ji tudi pomaga. Po večerji pomije posodo in namesto da bi se jezil da še ni bilo serviserja, je hvaležen da ima stroj, da mu ni treba to počet 365 dni na leto, ampak to opravlja stroj.  Ko sta otroka že odšla spat, se John posveti svoji boljši polovici, jo poljubi tako kot je to počel ko sta začela hodit in to še vedno počne, posvetita se drug drugemu, pogovorita kako je bilo čez dan in zaspita skupaj objeta.

Priznam, da sem za ta drugi primer verjetno pretiraval, pa tudi vem da ne more bit vse tako, da človek ima tudi slabe dneve, ampak v kolikor boš sam bil večino dni tak, gledal na stvari tako kot jih je treba, da boš znal videt dobro, da ne boš otrpel, da boš bil isto zagnan kot si bil z začetka, boš toliko dobre volje prinesel ljudem okoli sebe, da te bodo oni tebe spravili v boljšo voljo ko boš na dnu in slabe volje!  ( zopet moje dolge povedi)
V uvodu sem omenil otroka v nas, to o čemer sem zdaj razlagal je delno ta zagnanost in navdušenost, ki jo imajo otroki pred vsako novo stvarjo, zato prebudimo otroka v sebi!  Počnimo to tudi za stvari, ki se nam zdijo malenkostne, pozdraviti znanca, pomagati nekomu prečkati prehod za pešce, podeliti nasmeh itd. Naj bodo vsa dejanja obarvana , naj bodo nameni zares iskreni!

Zvezde

Na pol polna luna sije na nebu in če začnem šteti zvezde, jih prvih nekaj deset postane na stotine in tisoče ali še več, a še vedno premalo, kajti umetna svetloba, t.i. svetlobni smog, nam zatemni dober del zvezd in skrije čar celote. Povsem iznenada sem pomislil, če morda obstaja neke vrste človeški smog, ki nas oblikuje po željah drugih ljudi oz. družbe in ne po lastnih.

A se prav kmalu izgubim v svoji majhnosti proti ostalim ljudem, zemlji, na kateri živim, zvezdnatem nebu, v katerega strmim, in se sprašujem: »A sem res tako majhen in nepomemben?«

Pa poidejo misli, kaj sem ostalim ljudem, bližnjim, prijateljem, družini. Je bilo kdaj drugače kot je zdaj, je mogoče dober dan zamenjal nemarni pogled, topel nasmeh pa vzvišenost?

Kako kdo gleda nate, je odvisno od tega, kaj si ti njemu, kaj si mu storil in kaj mu pomeniš. Ali lahko o tem odločamo (sami) kljub svoji majhnosti in navidezni nemoči? Predvsem pa komu oz. za koga naj se trudimo? In spet so tu zvezde, ampak zvezde našega življenja, naj bosta to starša, sosed, sošolka, kolega, sodelavec; to čutimo sami, sami vidimo, kdo izstopa na nebu in svetleje sveti. Nekatere zvezde so tudi sonca in imajo svoje planete, ki jih s prostim očesom ne vidimo, tako imajo tudi ljudje svoje zgodbe, mnenja in včasih, ko mislimo, da nekoga zares dobro poznamo, nas lahko preseneti. So pa tudi zvezde, ki so že ugasnile, ampak njihovo svetlobo še kar vidimo in je za nas živa, tako kot so spomini na preminule ali pa odtujene ljudi. Tudi to ima svoj čar.

Če zvezde gledaš veliko časa, pa si zagotovo že ulovil kak utrinek, za te bi težko našel kako prispodobo iz družbe, so pa nekaj nepozabnega, hitrega, redkega, a enkratnega, lepega. Mogoče so to ljudje, s katerimi smo dali skupaj nekaj težkega in tako, kot nam je življenje namenilo te trenutke, nam je namenilo tudi ločeno pot, ali pa smo se sami odpravili po njej.

Medtem ko sem jaz te stvari razmišljal na petek zvečer okoli 23ih in se posvečal eksistenci, so se drugi konsistenci.  In ko  strmim v zvezde zvečer, je vse, kar vem o njih, le to, da najlepše jih je gledati v dvoje, se za roko držat, na travi ležat in imeti sanje!

Svoboda

Malo pobrskam po FB-ju, da razbijem to monotonost pisanja poročil. Zagledam to sliko, ki jo je prav vsak fant z veseljem pogledal ( od majice navzgor, ustnic, pegic, las, oči, obraza kot celote). O sliki bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Brez dvoma je opazna umetniška žilica ( rahlo neurejena frizura s svojim čarom štrlečih las, brezbarvno četudi vsebuje različne odtenke sive, izraz na obrazu, šminka kot polnejši odtenek sive, oblačilo itd.), saj tudi sama hodi na primerno izobraževalno ustanovo. No, pojdimo k bistvu: poleg slike je izbrala opcijo da se počuti svobodno in to me je mal zbodlo. Misleč si "svobodo bolj kažeš če te ni  na FB-ju kot pa če to poveš; ti bom že jaz pokazal kaj je svoboda" in se odpravim dol, da peljem psa na sprehod. Razmišljal sem al naj dam sliko Gaja gor ali pa jo samo pošljem njej.

Del poti s povodcem

Seveda je bil Gaj takoj za to da greva, že samo ko sem omenil, je že bil na vseh štirih in se obotavljal okoli mene. Obul sem se, vzel mu priboljšek ali dva, ga dal na povodec in zaklenil hišo. Že takoj na začetku se mi je utrla misel, kako bi preživel isto situacijo, da starši in sestra gredo po kosilu, približno 5 let nazaj. Ni dvoma, da bi najverjetneje ves čas zapravil na računalniku, mogoče bi prijatelja povabil k meni in bi skupaj kaj igrala in podobno. Zapravil bi čas. Danes pa svoj popoldan preživljam v delu in četudi delno z muko, zaradi časovne stiske, mi je v veselje. Kako pa naj mi ne bi bilo, saj sem se odločil, usmeril za poklic. Četudi se nekaterim zdi čudno, kje vidiš veselje v računanju in pisanju laboratorijskih vaj, ga vidim, tako kot to vidijo 12 let stari mulci, ko šraufajo motor, ko se jim kaj skvari ( ali pa si lahko privoščijo nov auspuh), tako kot bi to moral videt zdravnik, ko vidi, da je pomagal bolnemu človeku, ki je bil ves obupan, preden ga okuži vsakdanja monotonost. Žal se mi zdi, da to večino naleze. Zato sem si pa rekel, da si vzamem daljšo pavzo in peljem Gaja na daljši sprehod, da ga spustim, da bo svoboden tistih 20 minut, preden ga rabim spet imeti na povodcu zaradi prometa. Premišljeval sem, da je občudovanja vredno, kako je žival hvaležna za tistih nekaj trenutkov na dan čiste svobode, mi ljudje, ki pa samo odločamo kaj bomo počeli, kje, kako s kom in vse, pa večinoma le jamramo. Ne znamo cenit več malenkosti, ki nam lahko lepšajo dan za dnem.
Pa sva končno prečkala tistih 400 metrov ceste, zdaj ga lahko spustim. Veselo je zatekel gor, ne ravno preveč hitro zaradi vlage in vročine, ampak kdo ga ne bi razumel. Poti se lahko samo preko jezika in ves je obdan v dlaki. Hodiva gor po poti in prideva do razcepa, kjer se loči pot ( ob potoku) po kateri smo ga včasih sprehajali, preden so se ljudje tam zraven naselili ( mačke). Pa on me pogleda nazaj, točno sem vedel kaj čaka, pritrdilno mu rečem "čofa čofa" in on takoj teče v potok se hladit. Razen tega da je delno umazan in me bo mati okarala, je bilo videt izredno veselje, da sem mu dovolil še malenkost več. Žal kake divjadi ni bilo, da bi jo lovil in se utrudil, je pa poskrbela sopara za to. Oh ta naš pes, gre z nami na morje, hribe, skoraj vsako nedeljo gremo kam samo zaradi njega, smo ga vozili v šolo, ima velik zagrejen prostor in pesjak, leži ob vhodnih vratih, tako da ves mrčeš hodi v hišo, on pa uživa da s hiše nadzira svoj teritorij. Pa naj še kdo reče, da imajo psi "pasje" življenje.

Veliko govorim o psu in deluje kot, da sem izgubil rdečo nit, ampak temu ni tako. S tem sem samo pokazal, kako lepa in pomembna je vsaka malenkost tega kosmatinca, ki prispeva k polnosti mojega življenja, tako kot to počne moje dekle in zaradi svobode, ki jo imam, da jo ljubim in rabim pazit, da ne lajkam preveč slik in, da tudi zato se nisem prej razpisal o sliki prijateljice, ker moja postane hitro ljubosumna, ampak tudi to občudujem in ljubim. Lahko bi počel več da bi živel še polnejše življenje. Počasi se trudim in upam, da zdaj bo še kdo gledal drugače na življenje in vsak dan videl kot nekaj posebenga, ker vsakdo je edinstven in tak naj bo tudi njegov pogled na svet in način življenja.

Rekviem času

Danes zjutraj sem si končno vzel čas, da sem napisal sms in ga poslal nekaj osebam, čisto tako, da jih malo presenetim, opomnim kako so posebni... in sicer takole:

" Dandanes imamo tako rekoč "vse manj casa" a js bi te.prosil za tisto minutko da to preberes (: Poleg ze omenjenega je žal res tudi to, da kako malo je potrebno, da se človek spremeni ali zaradi trendov, pritiska.sovrstnikov itd. Jaz ti pa zelim da se ne spremenis zaradi tega, da ne podlezes, vedi to, da.si posebna oseba in to dokazujes z vsakim dejanjem, iskrenim smejanjem in s vsako solzo, ki jo v grenkobi okusis; zato vedi da si nekaj posebnega, edinstvenega tudi, ce je to tezko in se tega ne zavedas vsak dan, bodi posebna tako kot je vsaka zvezda na nebu!"
 

Nekaterim sem še voščil za novo leto, drugim pa zaželel sreče na izpitnem obdobju, sam pa sem bil na poti na pregled pri nevrokirurgu. Minilo je že dobro leto od obeh operacij, tablete pa še vedno jemljem, a vedel sem, da ne več za dolgo. Pri polikliniki sem se srečal z mamo in skupaj sva odšla v ordinacijo. Bila je rahlo nestrpna. rekel sem ji, da saj ne bo huje kot novembra 2012, ko smo čakali kar dobri 2 uri in res, sva bila hitro na vrsti. Po več kot letu sem končno dobil zeleno luč, da opustim terapijo z antiepileptiki.
Moram priznati, da sem čez celotno bolezen imel veliko sreče, edini minus, ki je poleg stranskih učinkov tablet, je bil zame ta, da sem izgubil eno leto na faksu. To je sprejemljivo glede na okoliščine ampak zaradi tega bo moje šolanje trajalo leto dlje, kar pomeni da bom rabil eno leto več čakati, preden bom vsak dan, in ne le vsak drugi teden, preživel z ljubeznijo moejga življenja: Katjo. Morda bi nekateri argumentirali, če lahko to rečeš po enem letu pa pol zveze, a verjemite, da jaz lahko. Pri vsemu težkemu, ki sva ga dala skozi vem, da sva si usojena deliti življenje na tem našem časovno odvisnem planetu. Zdaj, ko tablet ne rabim jemat in ne bo več tegob, se počutim, kot da sem zmagal eno bitko proti času.

Za tiste, ki me ne dobro poznajo naj vam povem, da sam drugim govorim, da imajo čas in da si ga rabijo le vzeti. A ugotovil sem, da ravno sam tega ne znam. Imam kar nekaj idej, ki stojijo namesto, da bi se udejstvovale in bi imel delno napisano knjigo, že skončano pravljico in dramo, ter blog več ali dva. Med malo drugačnimi idejamo ej bila ta, da bi povabil na pijačo ali obrok Kralja ulice, od katerega sem to revijo tudi kupoval in sicer Markota Nakrića, ki jih je prodajal na železniškem podhodu, a vedno "se mi je mudilo" in sem to odlašal. Večkrat sem ob nakupu kraljev pustil evro več, da je imel malo več zase . Enkrat sem mu dejal, da ob priliki ga povabim nekam. Naj ga prvo malo opišem: Marko je bil malo višje postave z brado in temno rjavimi lasmi. Ko je ocenil, da nekdo s prtljago se bo poslužil dvigala, ga je on že v naprej poklical, temu sem bil priča tudi sam, tako kot sem tudi bral v članku, v katerem se je jezil nad kolesarji, če se pravm spomnim. Ni bil vsiljiv, bil je prijazen in ko sem preko "sms-komentarnice" izvedel kdo je, sem vedno ga podzravil po imenu in zaželel lep dan in ko sem listal kralje sem najprej prebral njegove članke in prigode. Nazadnje sem klraje od nejga kupil oktrobra ali novembra. Malo se mi je zdelo čudno ampak sem nič hudega sluteč si rekel, da je še prezgodaj da bi ob 11ih bil tam in šel naprej.

Ko pa se danes odpravim v trgovino vidim Kralja ulice, ki prodaja revijo. Nisem imel drobiža, sem pa ga dobil ko sem prišel iz trgovine in sem z veseljem kupil še revijo, pa mu razložim, da ponavadi kupujem na železniški ampak, da nisem ga videl, nakar mi besede odgovora zarežejo v srce "umrl je kak mesec nazaj".

Kaj res me je šele smrt nekoga, ki ga nisem poznal, a se mi je zdel zanimiv preko člnakov in na videz, spravila do tega da je "ga bom povabil kdaj drugič" porodila otožnost in razočaranje nad samim sabo. Tako se je dan, ko sem zvedel da lahko neham jemat tablete in da lahko vozim avto in še nekaj drugih stvari, ki sem ga čakal že od prvega pregleda po operaciji spremenil v nekaj čisto drugega, a verjemite da sem srečen še vedno, zato ker zdaj vem, da si rabim večkrat vzet čas zase. Upam, da zdaj si ga bo vzel tudi kdo izmed vas bolj pogosto.

Zate Marko, pa vedi da bom držal besedo in nekoč bova šla na pijačo!