Svoboda

Malo pobrskam po FB-ju, da razbijem to monotonost pisanja poročil. Zagledam to sliko, ki jo je prav vsak fant z veseljem pogledal ( od majice navzgor, ustnic, pegic, las, oči, obraza kot celote). O sliki bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Brez dvoma je opazna umetniška žilica ( rahlo neurejena frizura s svojim čarom štrlečih las, brezbarvno četudi vsebuje različne odtenke sive, izraz na obrazu, šminka kot polnejši odtenek sive, oblačilo itd.), saj tudi sama hodi na primerno izobraževalno ustanovo. No, pojdimo k bistvu: poleg slike je izbrala opcijo da se počuti svobodno in to me je mal zbodlo. Misleč si "svobodo bolj kažeš če te ni  na FB-ju kot pa če to poveš; ti bom že jaz pokazal kaj je svoboda" in se odpravim dol, da peljem psa na sprehod. Razmišljal sem al naj dam sliko Gaja gor ali pa jo samo pošljem njej.

Del poti s povodcem

Seveda je bil Gaj takoj za to da greva, že samo ko sem omenil, je že bil na vseh štirih in se obotavljal okoli mene. Obul sem se, vzel mu priboljšek ali dva, ga dal na povodec in zaklenil hišo. Že takoj na začetku se mi je utrla misel, kako bi preživel isto situacijo, da starši in sestra gredo po kosilu, približno 5 let nazaj. Ni dvoma, da bi najverjetneje ves čas zapravil na računalniku, mogoče bi prijatelja povabil k meni in bi skupaj kaj igrala in podobno. Zapravil bi čas. Danes pa svoj popoldan preživljam v delu in četudi delno z muko, zaradi časovne stiske, mi je v veselje. Kako pa naj mi ne bi bilo, saj sem se odločil, usmeril za poklic. Četudi se nekaterim zdi čudno, kje vidiš veselje v računanju in pisanju laboratorijskih vaj, ga vidim, tako kot to vidijo 12 let stari mulci, ko šraufajo motor, ko se jim kaj skvari ( ali pa si lahko privoščijo nov auspuh), tako kot bi to moral videt zdravnik, ko vidi, da je pomagal bolnemu človeku, ki je bil ves obupan, preden ga okuži vsakdanja monotonost. Žal se mi zdi, da to večino naleze. Zato sem si pa rekel, da si vzamem daljšo pavzo in peljem Gaja na daljši sprehod, da ga spustim, da bo svoboden tistih 20 minut, preden ga rabim spet imeti na povodcu zaradi prometa. Premišljeval sem, da je občudovanja vredno, kako je žival hvaležna za tistih nekaj trenutkov na dan čiste svobode, mi ljudje, ki pa samo odločamo kaj bomo počeli, kje, kako s kom in vse, pa večinoma le jamramo. Ne znamo cenit več malenkosti, ki nam lahko lepšajo dan za dnem.
Pa sva končno prečkala tistih 400 metrov ceste, zdaj ga lahko spustim. Veselo je zatekel gor, ne ravno preveč hitro zaradi vlage in vročine, ampak kdo ga ne bi razumel. Poti se lahko samo preko jezika in ves je obdan v dlaki. Hodiva gor po poti in prideva do razcepa, kjer se loči pot ( ob potoku) po kateri smo ga včasih sprehajali, preden so se ljudje tam zraven naselili ( mačke). Pa on me pogleda nazaj, točno sem vedel kaj čaka, pritrdilno mu rečem "čofa čofa" in on takoj teče v potok se hladit. Razen tega da je delno umazan in me bo mati okarala, je bilo videt izredno veselje, da sem mu dovolil še malenkost več. Žal kake divjadi ni bilo, da bi jo lovil in se utrudil, je pa poskrbela sopara za to. Oh ta naš pes, gre z nami na morje, hribe, skoraj vsako nedeljo gremo kam samo zaradi njega, smo ga vozili v šolo, ima velik zagrejen prostor in pesjak, leži ob vhodnih vratih, tako da ves mrčeš hodi v hišo, on pa uživa da s hiše nadzira svoj teritorij. Pa naj še kdo reče, da imajo psi "pasje" življenje.

Veliko govorim o psu in deluje kot, da sem izgubil rdečo nit, ampak temu ni tako. S tem sem samo pokazal, kako lepa in pomembna je vsaka malenkost tega kosmatinca, ki prispeva k polnosti mojega življenja, tako kot to počne moje dekle in zaradi svobode, ki jo imam, da jo ljubim in rabim pazit, da ne lajkam preveč slik in, da tudi zato se nisem prej razpisal o sliki prijateljice, ker moja postane hitro ljubosumna, ampak tudi to občudujem in ljubim. Lahko bi počel več da bi živel še polnejše življenje. Počasi se trudim in upam, da zdaj bo še kdo gledal drugače na življenje in vsak dan videl kot nekaj posebenga, ker vsakdo je edinstven in tak naj bo tudi njegov pogled na svet in način življenja.