V našem življenju so ljudje do katerih gojimo različna čustva, bodisi veselje, žalost, sovraštvo, ljubezen…, in slednja so odvisna od oseb in dejanj, vendar dejanja ne smejo dokončno uničiti, bolje rečeno ustaviti čustva, še posebej, če so le ta dobra, pozitivna, saj slednja oproščajo napake in zmote, morebiti jih slednje le še bolj utrjujejo. A pri človeku je prisoten tudi razum, ki skrbi za lagodje, lasten dobrobit in je v mnogokrat v sporu s čustvi, ampak človek se lahko upre tej sebičnosti v sebi.
Ko ljubimo nekoga, nam je lepo z njim in naj ne bi imeli večjih skrbi. Sprva ne pomislimo na to, kaj je oz. kar bo ta oseba postala in če ji bo uspelo, vse dotlej, dokler nismo sami in sanjarimo z odprtimi očmi prihodnost s to osebo. Zelo nas skrbi, če bo ljubljena oseba imela bodisi nižjo, bodisi višjo izobrazbo od nas, da ugleda in od odziva družbe ne omenjam, kar zgrozimo se nad tem dejstvom; a ravno tu se pokaže prej omenjena sebičnost, ki logično gleda za ugodje, pot najmanjšega odpora…, vendar to niso naša čustva, ampak razum, ki poskuša razumeti smisel. Rad bi vam že z lastno mislijo to povedat »Ne poskušaj razumeti ničesar do perfekcije, ker vsi živimo v ljubezni, a slednje nihče ne povsem razume.« da tudi izobrazba ni pomembna, ker najpomembnejše bo vedno to kar se čuti. A nemalokrat se bo našel kdo, ki bo trdil da je pomembnejša izobrazba, a vsak ve, da prava ljubezen zdrži, premaga vse in jo preizkušnje le še bolj utrjujejo; pomembnejša so čustva!
Prava ljubezen premaga vse, se ne ozira na malenkosti in na težke preizkušnje, slednje jo še bolj utrjujejo, npr. ljubezen na daljavo. Večina ljudi trdi, da ne more trajati dolgo, sklicujejo se na rek »Daleč od oči, daleč od srca.« ampak ravno ljubezen na daljavo je ena izmed najtežjih preizkušenj za človeka; le ta pa ima tudi pozitivne lastnosti, kar se zdi težko verjetno. Ko si skupaj z ljubljeno osebo, so vsa tvoja občutja na višku in vse se zdi popolno; a vse to postopoma pojenja zaradi odsotnosti izkazovanja ljubezni in zaradi same osebe. Človeka se lahko oprime nekakšna kriza, kajti človek ve, da ima naklonjenost nekoga, ki ga ima tud sam rad, a telo tega ne občuti, a si tega želi; zato se kdaj konča ljubezen, ker človek se ni znal limitirati in zatreti to. Kljub tehnologijam sporočilo ne bo nikoli kot objem, poljub prek chata ne bo nikoli kot pravi poljub, tako kot e-mail ne bo nikoli kot pogovor v živo; a vseeno to ni izgovor za nezvestobo. Mnogokrat tej ljudje niso dovolj odrasli in nimajo izkušnje, ki bi jim spremenila življenje in pogled na vse skupaj, predvsem to, da bi preprečili nemoč, konec zveze. Kljub temu nam tehnologija veliko omogoča. Najdragocenejše je to, da si veliko pišeš s to osebo, kar je nekoliko podobno pogovoru, in poglabljaš zaupanje in ljubezen ali pa se le pokaže, da je prisotna je telesna privlačnost in je bolje, da se vse skupaj konča. Pri vsakodnevnih srečanjih v šoli ali po pouku, pa to težko ugotoviš, ker se bolj malo pogovarjaš in ne zaideš na take teme. Mogoče zaradi tega izgubijo srečanja pomen. Pri redkih srečanjih, ko je vsako srečanje posebno in edinstveno, do tega ne pride, ker takrat telo dobi to kar ve, da ima; tem manj pogosteje to občutiš, tem manj se to razvrednoti.
Naklonjenost človeka čutiš takrat ko sta skupaj, ko te objame, ti pove, da te ima rad oz. da te ljubi, te poljubi, kupi kakšno darilo ali pa naredi nekaj zate…; če malo pomislite, hitro ugotovite, da ravno o tem se govori, ko se omenja ljubezen. Lepo je to slišat od nekoga, ki ti nekaj pomeni, a vedno najlepše je to doživljati. Vse to je le izražanje ljubezni in naklonjenosti, ljubezen pa je seveda veliko več. Ljudje različno dolgo in močno, zavestno čutijo ljubezen. Naenkrat se zavejo, da tega več ne čutijo in se sprašujejo kaj je narobe, ali je čas da končam hodit s to osebo…, a pojasnitev je zelo preprosta. Občutje ljubezni se zelo dobro primerja z občutjem morja oz. vode; ko le gremo v to, jo preprosto čutimo ali je hladna ali vroča. A že čez kratek čas je ne čutiš več, četudi si v vodi, si se privadil, zato je temu tako in isto je pri občutenju ljubezni; takrat si dobre volje, nasmejan četudi ne najdeš konkretnega razloga, a zdaj veš, da to je zaradi podzavestnega čutenja ljubezni, predvsem tega, da te ima nekdo rad oz. da te ljubi. Ko si v morju si lahko na plitvi vodi in samo sediš z ljubljeno osebo ali pa plavaš na globoki in se trudiš, da ne utoneš, da se ne vse konča; pomembno bo vedno to, da sta skupaj z ljubljeno osebo in da se oba trudita, ko je potrebno. Izražanje oz. izkazovanje ljubezni in naklonjenosti ter ostalo se primerja z valovi, ker slednje vedno čutimo ko so; lahko so prijetni ali tudi ne. Vendar ne smemo zaradi takih in drugačnih problemov obupat. To se nikoli ne sme, še manj, ko imaš osebo, na katero se lahko vedno zaneseš, in te bo vedno podpirala, vzpodbujala.
Človeka rabiš vzljubiti takega kot je, ga ceniti in vedno v vsakem trenutku podpirati, ker le tako živiš ljubezen v celoti. Bodo tudi problemi, vendar se bo vse razrešilo in bosta oba srečna, ker vse se da, če se hoče in le če tako misliš, si res vreden ljubezni.
