Na pol polna luna sije na nebu in če začnem šteti zvezde,
jih prvih nekaj deset postane na stotine in tisoče ali še več, a še vedno
premalo, kajti umetna svetloba, t.i. svetlobni smog, nam zatemni dober del
zvezd in skrije čar celote. Povsem iznenada sem pomislil, če morda obstaja neke
vrste človeški smog, ki nas oblikuje po željah drugih ljudi oz. družbe in ne po
lastnih.
A se prav kmalu izgubim v svoji majhnosti proti ostalim
ljudem, zemlji, na kateri živim, zvezdnatem nebu, v katerega strmim, in se sprašujem:
»A sem res tako majhen in nepomemben?«
Pa poidejo misli, kaj sem ostalim ljudem, bližnjim,
prijateljem, družini. Je bilo kdaj drugače kot je zdaj, je mogoče dober dan
zamenjal nemarni pogled, topel nasmeh pa vzvišenost?
Kako kdo gleda nate, je odvisno od tega, kaj si ti njemu,
kaj si mu storil in kaj mu pomeniš. Ali lahko o tem odločamo (sami) kljub svoji
majhnosti in navidezni nemoči? Predvsem pa komu oz. za koga naj se trudimo? In
spet so tu zvezde, ampak zvezde našega življenja, naj bosta to starša, sosed,
sošolka, kolega, sodelavec; to čutimo sami, sami vidimo, kdo izstopa na nebu in
svetleje sveti. Nekatere zvezde so tudi sonca in imajo svoje planete, ki jih s
prostim očesom ne vidimo, tako imajo tudi ljudje svoje zgodbe, mnenja in
včasih, ko mislimo, da nekoga zares dobro poznamo, nas lahko preseneti. So pa
tudi zvezde, ki so že ugasnile, ampak njihovo svetlobo še kar vidimo in je za
nas živa, tako kot so spomini na preminule ali pa odtujene ljudi. Tudi to ima
svoj čar.
Če zvezde gledaš veliko časa, pa si zagotovo že ulovil kak
utrinek, za te bi težko našel kako prispodobo iz družbe, so pa nekaj
nepozabnega, hitrega, redkega, a enkratnega, lepega. Mogoče so to ljudje, s
katerimi smo dali skupaj nekaj težkega in tako, kot nam je življenje namenilo
te trenutke, nam je namenilo tudi ločeno pot, ali pa smo se sami odpravili po
njej.
Medtem ko sem jaz te stvari razmišljal na petek zvečer okoli
23ih in se posvečal eksistenci, so se drugi konsistenci. In
ko strmim v zvezde zvečer, je vse, kar
vem o njih, le to, da najlepše jih je gledati v dvoje, se
za roko držat, na travi ležat in imeti sanje!
