Še nekaj malega o ljubezni

Jaz kot človek sem sanjav, idealističen; še do pred nekaj meseci sem verjel, da je za vsakega obstaja samo ena tista prava in edina oseba ( oz. sorodna duša) s katero nam je namenjeno živeti življenje, a okoliščine so me oropale sanj in postavile na trdna tla.


V tem blogu gi vam rad predstavil moja spoznanja, pogled na ljubezen in izkušnje, ki sem jih nabral. Ugotovil sem, da je narobe ljubezen iskati, ker s tem izbiramo, poslušamo glavo in ne srce, kar je narobe. Ljubezen nas najde sama, nas preseneti in predvsem osreči! Nekateri ljudje smartrajo "ljubezen" kot hobi oz. izbiro, a so svetlobna leta dale od pravega pomena. Kot sem že omenil ljubezen ni izbira, je pa obveza, neizrečena, zapečatena v dno našega srca. Četudi nismo nič podpisali ali obljubili, so pravila, ki se jih rabimo držati, so obveze, ki to sploh niso, a jih bomo naredili, če bomo sledili srcu.

Dandanes je pogost problem odgovornost. Zato je tudi vse manj porok, češ, da kar šteje so čustva in da poroka je le formalnost. Popolnoma se strinjam z obema trditvama, ki jih je pa treba dopolniti in sicer "kar šteje so čustva" čustva dragi bralec so sestavljena iz dejanj, namenov, misli in še veliko bi lahko našteval, a najpomembnejše sem omenil. Samo dejanja so čisti pokazatelj namenov in z ljubeznijo izkazujemo ne samo namen ampak tudi močno željo, da smo tej osebi zaobljubljeni, da smo vedno tam zanjo, da bomo skupaj prestali vse, tako dobro kot slabo. Če si to zaobljubimo v sebi, potem osreči svojega partnerja s poroko, tako moški kot ženske so radi kdaj pa kdaj v centru pozornosti, sploh pa punce si želijo poroke, poročne obleke, četudi je vse skupaj skromno. Imej "jajca" in izreci obljubo brez strahu pred ostalimi, v kolikor zares ljubiš. Tako tudi počni stvari, ki jih čutiš da so prav, ker manj obžalujemo stvari, ki smo jih naredili, kot pa tiste, ki bi jih lahko a jih nismo in bi lahko vplivale na prihodnost.

Kar ves čas ponavljam bližnjim je to, da je treba znati ljubiti na različne načine, biti inovativen, tej osebi vedno znova dokazovati koliko ti pomeni. Najbolje je kar to, da se za to osebo trudiš tako kot, da jo še kar osvajaš. Partnerja morata biti istočasno najboljša prijatelja in ljubimca. Le tako nastane "naju" tisti naju za katerega se vsakdo trudi, bori in želi, da bi trajal večno. "Naju" nastane iz ljubezni in živi z njo! Za "naju" je marsikdo se odpovedal karieri in si našel službo, ki je bolj ustrezala razmerju. Za "naju" so marsikateri starši ostali sami, tako eni kot drugi, ker "naju" njihovih otrok je vedel, da dom je kjer sta ona dva skupaj in se počutita sprejeta. In še marsikaj drugega se je žrtvovalo za "naju" a le kjer je bil ta naju pravi, se je več kot obrestovalo! "Naju" ni pravi naju, ko nekdo reče, da je bolje za naju da končava. V tem primeru naju stoji zate in zame ločeno, sebično! Ta "naju" se vedno bori za ljubezen in zmaguje dokler se oba enako trudita. Več je torej takih oseb s katerimi bi lahko bili celo življenje; z enimi je potrebno malo truida, z drugimi pa več. Dokler se oba enako trudisa, se iskreno ljubita, se obnašata, kot da se še vedno drug drugega osvajata, se ljubita na različne načine, najdeta čas za "naju" in vsak čas zase, takrat se živi pravo ljubezen.

Že res, da ni tiste ene prave osebe, ampak po več lepih, čudovitih in težkih letih in desetletij skupnega življenja, kopico prelepih spominov in čustev, otroki, ki so na svojem in bodo kmalu tudi sami postali starši in nešteto ostalega, ne more nihče zanikati, da ni bila ta oseba, s katero smo vse to doživeli, tista ena prava in edina!

Slovo

V življenju so slovesa nujno zlo, prej ali slej se z nekom skregamo, se razidemo z najdražjo osebo in smrt nam vzame bližnje; je le vprašanje časa.


Glede prijateljev in odnosa do njig sem že razpravljal v prvem blogu ( pravilo prijateljstva).  Posvetil se bom raje temu slovesu, ki najbolj boli: smrt. Šele, ko nam nekoga vzame smrt, sprevidimo napake v odnosu in stvari, ki jih obžalujemo. To so lahko neizpolnjene obljube, izrečene in neizrečene besede ter določena dejanja ( pogosto odločitve). A takrat je prepozno to popravljati. Vseeno poskušamo to izboljšati s tem, da "tekmujemo" v urejanju grobov. Le to je brezsmiselno do pokojnika, razen tega, da obujamo spomine, da ta oseba živi v trenutkih zatisnjenih v naš spomin. Obujanje spominov naj ne bo pogojeno na kraj, to lahko počnemo tudi drugje, tako kot tudi lahko pokopališče, ko se spomnimo ( rojstni dan rajnega ali pa kak drug datum pomebnega dogodka, ali pa ko nam zapaše) in ne le takrat, ko iz navade počno to vsi. Tu ne bom razpravljal o navadah, običajih in odločal kaj je prav, lepo, nespodobno itd.


Prav do vsakogar imamo "prijateljski odnos", do znancev imamo le del tega, do prijateljev pa takega, ki ostalim odnosom diktira. Do ljubljene osebe pa nadgradnjo tega. Prav do vseh ljudi imejmo tak odnos, kjer ne bomo nič od prej naštetega obžalovali, če se le ta konča zdaj. Rabimo biti iskreni in pokazati je treba oseba koliko nam pomenijo, naj bo to preko dejanj, daril, besed in/ali časa, ki jim ga namenimo in preživimo skupaj.
Po vsakem končnem slovesu nastopi žalost ( bodisi zaradi smrti ali prekinitve zveze). Jaz temu rečem, da umre del ( v) nas. Boli, potreben je čas in pozornost nekaj naših "zvezd" ( zvezda - nam draga oseba, blog zvezde) in še polno drugih malenkosti, ko odvisijo od posameznika do posameznika in pogosto sploh niso malenkostne. Na srečo nam ostanejo spomini, ki jih lahko obujamo, a ne smemo ostati v preteklosti in živeti z njimi, sploh ne po koncu zveze. In zopet smo pri temu, da boli, a prav je tako, kajti če ne bi žalovali pri slovesu, se tudi srečanj, časa preživetega skupaj, skupnih podvigov itd. ne bi veselili. Ne bi poznali sreče in čustev ne bi čutili. Tako kot ne bi ločili dobrega od zlo, če enega ne poznamo, kot ne bi ločili luči od teme. Si lahko sploh zamislimo takšen svet?

A poleg teh velikih sloves, so tudi tista mala vsakdanja, ko se poslovimo od sošolcev, simpatije, staršev. Z začetka smo malo žalostni, ampak po svoje se pa že veselimo naslednjega srečanja z njimi in za te stvari se splača živeti, za te ljudi, se splača trpeti, kajti vsako slovo prinese tudi srečanje.