Slovo

V življenju so slovesa nujno zlo, prej ali slej se z nekom skregamo, se razidemo z najdražjo osebo in smrt nam vzame bližnje; je le vprašanje časa.


Glede prijateljev in odnosa do njig sem že razpravljal v prvem blogu ( pravilo prijateljstva).  Posvetil se bom raje temu slovesu, ki najbolj boli: smrt. Šele, ko nam nekoga vzame smrt, sprevidimo napake v odnosu in stvari, ki jih obžalujemo. To so lahko neizpolnjene obljube, izrečene in neizrečene besede ter določena dejanja ( pogosto odločitve). A takrat je prepozno to popravljati. Vseeno poskušamo to izboljšati s tem, da "tekmujemo" v urejanju grobov. Le to je brezsmiselno do pokojnika, razen tega, da obujamo spomine, da ta oseba živi v trenutkih zatisnjenih v naš spomin. Obujanje spominov naj ne bo pogojeno na kraj, to lahko počnemo tudi drugje, tako kot tudi lahko pokopališče, ko se spomnimo ( rojstni dan rajnega ali pa kak drug datum pomebnega dogodka, ali pa ko nam zapaše) in ne le takrat, ko iz navade počno to vsi. Tu ne bom razpravljal o navadah, običajih in odločal kaj je prav, lepo, nespodobno itd.


Prav do vsakogar imamo "prijateljski odnos", do znancev imamo le del tega, do prijateljev pa takega, ki ostalim odnosom diktira. Do ljubljene osebe pa nadgradnjo tega. Prav do vseh ljudi imejmo tak odnos, kjer ne bomo nič od prej naštetega obžalovali, če se le ta konča zdaj. Rabimo biti iskreni in pokazati je treba oseba koliko nam pomenijo, naj bo to preko dejanj, daril, besed in/ali časa, ki jim ga namenimo in preživimo skupaj.
Po vsakem končnem slovesu nastopi žalost ( bodisi zaradi smrti ali prekinitve zveze). Jaz temu rečem, da umre del ( v) nas. Boli, potreben je čas in pozornost nekaj naših "zvezd" ( zvezda - nam draga oseba, blog zvezde) in še polno drugih malenkosti, ko odvisijo od posameznika do posameznika in pogosto sploh niso malenkostne. Na srečo nam ostanejo spomini, ki jih lahko obujamo, a ne smemo ostati v preteklosti in živeti z njimi, sploh ne po koncu zveze. In zopet smo pri temu, da boli, a prav je tako, kajti če ne bi žalovali pri slovesu, se tudi srečanj, časa preživetega skupaj, skupnih podvigov itd. ne bi veselili. Ne bi poznali sreče in čustev ne bi čutili. Tako kot ne bi ločili dobrega od zlo, če enega ne poznamo, kot ne bi ločili luči od teme. Si lahko sploh zamislimo takšen svet?

A poleg teh velikih sloves, so tudi tista mala vsakdanja, ko se poslovimo od sošolcev, simpatije, staršev. Z začetka smo malo žalostni, ampak po svoje se pa že veselimo naslednjega srečanja z njimi in za te stvari se splača živeti, za te ljudi, se splača trpeti, kajti vsako slovo prinese tudi srečanje.