Barve!

Svet odraslih je mnogokrat zaslepljen, brezčuten in siv, kar bi potrebovali je otroškost, otroka v nas, da svet spet obarva ali pa da očisti sloj prahu, ki ga je prinesla rutina, nuja in naš način življenja.

Kar želim tokrat dopovedat, bom naredil kar tako, da opišem dan nekega moža, na najbolj verjeten način ( glede današnjih razmer) in na način, za katerega želim, da  ga spet prevzamete in nikoli več ne opustite!

1.  Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, že tako ima veliko dela in mu je to nujno zlo, povrh vsega pa mu šef zada, da je treba vse to narest do jutri. »Ker kreten, lahko njemu itd.« misli John in spet poprime za delo. Končno je čas za malico, brez kakeršnegakoli užitka spravi sendvič vase, gre na kavo. Zopet delo, tokrat samo še nekaj ur, a le te so se vlekle v nedogled. Po službi pa je treba it po otroka v šolo, John čaka na parkirišču in se jezi ker ju še kar ni, ko pa prideta in se poslovita od sošolcev, je zavladala tišina do doma. Ko pride domov, se samo vrže na kavč, žena pa ga okara da je niti pozdravil ni. Pa je ura, da pelje hčer v glasbeno šolo, »še en strošek več« je šinilo Johnu po glavi. Ko se vrne domov, namesto da bi pogledal kako gre sinu s pisanju domače naloge, vzame pivo in se da za televizijo. Po večerji mu žena pove da serviserja ni bilo in da pralni stroj še kar ne dela, zato rabi on pomit posodo, odveč mu je, res odveč. Zvečer po tušu pa nemo leži na svoji strani postelje in gleda tv, ženo ignorira in ko ta ugotovi, se obrne na drugo stran in zaspi.

2. Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, šef mu zada še več dela, s rahlim nasmeškom to sprejme kot nov iziv, namesto da šefa nekam pošlje, se spomni da je ravno ta oseba mu leta nazaj z zaposlitvijo omogočila, nastanitev skupaj s svojo ženo itd. Med malico počasi in strastno uživa v sendviču, ki ga je vzel doma, seveda mu je žena naredila takega kot ima najraje. Preden pa se poda spet na delo, razmišlja o tem kako bi lahko to še boljše naredil in presenetil samega sebe in ostale. Po končanem delu gre po otroka, ker ju ni na vidiku, se odpravi do šole, kjer vidi kako je učiteljica sina ravno pohvalila, sin ves vesel ob pogledu na očeta se pohvali da je to nejgov ata. Hči ravno pride iz šolske knjižnice, John prime torbi obeh in se odpravijo v avto. Vpraša ju kako sta se imela, kaj sta se naučila, pove jima kako je bilo ko je on bil njunih let. Ko pride domov, je prva stvar ki jo naredi to, da pristopi do drage, jo poljubi in objame in vpraša kako je bil njen dan. Takoj priteče hči s flavto in čaka da bo ura za odhod, John vidi v njenih očeh srečo in veselje, kar tudi nejga razveseli in zadovoljen je da lahko omogoči to svoji hčeri. Ko prideta domov, gre pogledati do sina kaj počne. Ko vidi da je naredil domačo nalogo, mu reče da naj gre vn se igrat z žogo. John pristopi do žene, jo nežno objame in vpraša če rabi kaj pomoči v kuhinji in ji tudi pomaga. Po večerji pomije posodo in namesto da bi se jezil da še ni bilo serviserja, je hvaležen da ima stroj, da mu ni treba to počet 365 dni na leto, ampak to opravlja stroj.  Ko sta otroka že odšla spat, se John posveti svoji boljši polovici, jo poljubi tako kot je to počel ko sta začela hodit in to še vedno počne, posvetita se drug drugemu, pogovorita kako je bilo čez dan in zaspita skupaj objeta.

Priznam, da sem za ta drugi primer verjetno pretiraval, pa tudi vem da ne more bit vse tako, da človek ima tudi slabe dneve, ampak v kolikor boš sam bil večino dni tak, gledal na stvari tako kot jih je treba, da boš znal videt dobro, da ne boš otrpel, da boš bil isto zagnan kot si bil z začetka, boš toliko dobre volje prinesel ljudem okoli sebe, da te bodo oni tebe spravili v boljšo voljo ko boš na dnu in slabe volje!  ( zopet moje dolge povedi)
V uvodu sem omenil otroka v nas, to o čemer sem zdaj razlagal je delno ta zagnanost in navdušenost, ki jo imajo otroki pred vsako novo stvarjo, zato prebudimo otroka v sebi!  Počnimo to tudi za stvari, ki se nam zdijo malenkostne, pozdraviti znanca, pomagati nekomu prečkati prehod za pešce, podeliti nasmeh itd. Naj bodo vsa dejanja obarvana , naj bodo nameni zares iskreni!