Odgovornost

"Seveda pa odločitve prinašajao tudi odgovornost in posledice, tega se moraš dobro zavedati. Čisto vsaka, četudi je mala, nezavedna."
Ta blog je neke vrste nadaljevanje tistega od odločitev, ki ga najdete tu.

Vsaka odločitev prinaša tudi posledice oz. neko odgovornost. Včasih se le teh dobro zavedamo, spet drugič nas presenetijo kot strela z jasnega. Nosenje odgovornosti mnogokrat ni tako lahko kot se zdi in sploh dandanes, se mi zdi da ljudje se vse bolj izogibamo temu. Bodisi je to na nivoju službe, prijateljstva ali razmerja; iščemo izgovore ali okrivimo druge, tako smo narejeni, ampak lahko se spremenimo.
Rad bi delil z vami mojo dogodivščino iz 4. letnika gimnazije in sicer pri italijanščini. Prvo rabim omenit nekaj stvari in sicer, da sem takrat bil v neke vrste depresiji oz. brez volje, s to profesorico pa sva še vedno v dobrih odnosih in obiščem jo večkrat na leto.

"Bilo je na ponedeljek enkrat oktobra, kot vedno sem prišel k Italijanščini brez naloge, ki nam jo je dajala veliko zaradi mature, saj sem zaradi majhne skupine preračunal katere primere imam jaz, to sem uspešno počel že nekaj časa. Tokrat, pa je profesorica prišla mimo in je videla, da imam prazen list. Začela se je jeziti name, da kaj si mislim, kako si drznem itd. Večkrat sem bil priča, ko je profesor nekoga okaral, dijak pa je le nemo komial in se pustil nadreti. Jaz pa sem pobral svoje stvari, se odpravil do vrat in šel ven, ker nisem imel pravice biti tam, če sem brez naloge. Mislim, da je že občutek krivde, dejstvo da bom moral za 2 uri snovi prepisati ter nadoknaditi, nenazadnje kot tudi dejstvo, da sem razočaral najboljšo profesorico, dovoljšjna kazen. Ostali so me le začudeno pogledali med tem, ko me je profesorica rekla, da imam prav, da naj grem na zrak. Že drugi, če ne isti dan sem se profesorici opravičil, res mi je bilo žal, da sem jo razočaral."

Odgovornost pomeni, da znaš prepoznati, ko storiš napako, se opravičiš ter prevzameš odgovornost in poskusiš to odpraviti po najboljših močeh.

Podobna situacija, se mi je pripetila tudi na fakulteti, takrat sem brez nobenega oklevanja pobral svoje stvari in odkorakal ven, pustil asistentko brez besed, ki je pričakovala, da mi bo zdaj naštela in povedala, kar ji gre. Ne hvala, svojo jezo, razočaranja in tegobe znašaj drugače. Te asistentke nisem maral, a sem ravnal isto, te zanima zakaj? Ker pravice si zaslužiš le v koliko izpolnjuješ svoje dolžnosti (pri pouku si lahko če narediš domačo nalogo). A žal se mi zdi, da je to dandanes vse manj prisotno med ljudmi, vsi vedo in poznajo le svoje pravice. Kaj pa nepisana pravila, odnosi med ljudmi, tam ne poznajo niti pravic, ker niso napisana, kaj šele, da bi razumeli sami dolžnosti. A na to se moraš navaditi, ne pa tudi sprijazniti!

Nekako bi odgovornost lahko združili na dva večja dela in sicer prvi je, da moraš znati ljubiti samega sebe, drugi pa se tiče spoštovanja drugih. Seveda je veliko še manjših a jaz vam bom predstavil ta dva in začel s tem, da "znaš ljubit samega sebe";kaj sploh to pomeni? Pomeni to da skrbiš le za svoje dobro ali pa le za stvari in osebe, ki ti nekaj dajejo oz pomenijo? Vsak si bo to razlagal nekako po svoje, meni se zdi, da se to bolj naslanja, na to da je treba znati skrbeti tza svoje dobro. Moraš vedet kje je meja z nečim, stvari moraš razporediti tako, da nisi odvisen od povsem od ene ali dveh, bodisi je to služba, hobi ali kakšna oseba, a tu kaj dosti ne bom pametoval, ker sam sem zelo slab, kar se tiče postavljanje lastnega veselja pred veselja drugih, sploh do oseb, ki mi veliko pomenijo. To izboljšujem, se trudim in s tem sem vse bolj odgovorna oseba do sebe, kot tudi do ostalih. Če je nečesa dovolj osebi to povem iskreno, da meni se to ne zdi tako kot tebi. A včasih besede znajo boleti!

 Ko pa sem že omenil iskrenost, bi rad vam delil nekaj, kar me je naučila meni draga oseba in sicer, da si z ljudmi čisto iskren. To je nekaj čudnega, včasih uniči kak čar ali pa ustvari neroden trenutek, ampak se splača! Sam sem se poprej delno držal tega, včasih je lažje rečt osebi, to kar želi slišati od tebe, kot pa to kar ti misliš. A to je narobe, ne pravim da je treba takoj z vsemi bit iskren ampak se potrudit to bit vse bolj. Tisti ljudje, ki so namenjeni, da ostanejo del tvojega življenja ti bodo še bolj hvaležni, za tiste, ki pa te imajo le, ko te porebujejo, a tega ne opaziš, se jih boš znebil.

Drugo del pa je spoštovanje ostalih. Včasih se mi zdi, da ljudje znamo samo še kritizirati dandanes, pa še to ne konstruktivno, ampak sem vesel vsakič, ko mi življenje pokaže, da se motim. Čisto vsaka oseba si zasluži neko spoštovanje, v kolikor ni naredil groznih stvari. Spoštovati moramo ostale kot osebe, njihova dejanja in želje. Včasih je to težko, prekleto težko, ampak tako je. Celo življenje se vrti o usklajevanju lastnih in tujih želja oz. interesov. V kolikor upoštevamo le svoje želje, kmalu ostanemo brez ljudi, ki bi nas imeli res radi, isto je ko postavljamo želje ostalih na prvo mesto. S tem se le zapostavljamo, ostali odločajo namesto nas, to nas popelje do tega, da nas ljudje ne spoštujejo, in kako naj nas, če se sami ne znamo? Bodimo odgovorni za svojo srečo kot tudi srečo bližnjih.

Rad bi zaključil z mislijo, da nič v življenju ni popolno, to lahko ustvarijo le čustva a še to le za nekaj časa. Prej kot se naučimo truditi in delati za to kar nas veseli, četudi vemo, da ne bo nidkar popolno, srečnejši bomo.

Kdor hoče videti, mora gledati s...

Ta blog je drugačen od ostalih, ki jih pišem, končno sem sprevidel, da ga ne morem pustiti čakati, tako kot tudi se je Malemu princu mudilo nazaj k svoji ljubi vrtnici.

Mali princ je vse drugo kot pa pravljica, sicer po dolžini sodi tja, a ta knjiga ima tako močna in toliko sporočil, da lahko rečemo, da je res mojstrovina in omenil bom le "bistvene".

Pojdimo od začetka, ko Antonie govori o asteroidu B612, od kod prihaja Mali princ, omeni, da odrasli mnogokrat ne vprašajo nič bistvenega. Tendenco imamo spraševati po številkah, vrednostih primerjava, npr. če nas kdo vpraša kaj o našem prijatelju, ga bo zanimalo koliko je star, visok, kaj je po izobrazbi, koliko ima bratov in sester itd. Nihče vas ne bo sprva vprašal, kaj počne rad, kakšne barve je njegov glas ali morda zbira metulje? Je za to kriv način življenja ali smo si sami, ker smo pozabili, da smo nekoč bili otroci?

Pilotu ni jasno zakaj princ potrebuje backa, kot tudi sam koncept asteroida mu je tuj. Pridno posluša, ko mu princ razlaga o tem kako omete oba delujoča vulkana, kot tudi tega ugaslega. Kako previdno porije škodljiva semena kruhovcev, med tem, ko ostala pusti. Tako je tudi pustil vrtnico, da je zrasla. Sam planet bi lahko predstavljal način življenja oz. naše srce. So rutinska opravila, ki jih moramo skrbno početi in z ljubeznijo, ko pa pride nekaj novega se ustrašimo. Vrtnica je bila vzrok, da je Mali princ zbežal, saj ni zdržal pritiska in kot je sam priznal, je bil premlad, da bi znal ljubiti. 

Kolikokrat se sami izogibamo obveznostim, ki se jih bojimo, kot tudi ljudem? Je mar to prav? Malo pred tem, nam tudi zaupa, da bi jo moral presojati po dejanjih, ne po besedah. Kolikokrat sami počnemo to isto napako? Mar znamo pokazati z dejanji kar govorimo? Znamo pokazati ljubezen na ralične načine, kot tudi to, da smo ljudem na razpolago, njihovi prijatelji.

Mali princ je nadaljeval pot mimo raznih asteroidov, vsak je prikazal različne slabosti ljudi, če se smem tako izraziti, od kralja, ki je želel vladati, bidi nadrejen, do pijanca, ki je pil, da bi pozabil, da pije. Do poslovneža, ki je resen človek (si lasti zvezde a ne ve kaj z njimi), domišljavca, ki je hrepenel po pozornosti, geografa, ki so ga bile samo besede in svetilničar, ki ni imel več časa zase, ampak samo še za službo. Žal bi zmanjkalo asteroidov, če bi vsaka slabva človeška slabost imela enega. To nam prikaže svet z drugega vidika in sicer tako, da od nas zahteva, da imamo nekaj bistvenega. 

Ko je prispel na Zemljo in iskal ljudi je spoznal, da njegova cvetica ni edina v vesolju, saj se je nahajal v vrtu s 5000 vrtnicami, to ga je razžalostilo. Ulegel se je v travo in se zjokal. Presenetila ga je lisica, prosil jo je naj se igra z njim, ker je tako žalosten. Ona je odkimala, saj jo mora najprej udomačiti. Lik lisice je tisti, ki nas največ nauči. Od tega, kako lahko Mali princ njej spremeni življenje, če jo udomači. Ne bosta drug drugemu le en deček oz lisica med sto tisoč drugimi ampak bosta edinstvena in se bosta drug drugega rabila. Omeni tudi, da ljudje pozabljajo stvari, npr. pomembnost obredov, kaj je to "udomačena" itd. Najpomembnejši nauk izmed vseh je pa brez dvoma sledeč in ga bom kar prepisal iz knjige:

"Poslušaj mojo skrivnost. Čisto enostavna je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtoval..." je dejal Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Ti je ne bi smel pozabiti. Večno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico."

Seveda knjiga vsebuje še tisoče podobnih misli, a ker je moj blog posvečen več ali manj ljubezni sem izpostavil le te. Lisičini nauki so nekaj, česar bi se morali ljudje držati in ne pozabiti, sploh dandanes, ko imamo vse manj časa, se nam mudi in ne vemo več, da smo nekoč bili otroci.

Odločitve

Nekaj, kar povezuje naše življenje že od golega začetka in vse do same smrti, so odločitve. To, da sem blog napisal, kot to, da ga zdaj ti bereš dokazuje to. A odločitve, dragi/a bralec/ka, so še mnogo več!
 
Naš obstoj je posledica takšne ali drugačne odločitve naših staršev. Že kot dojenček smo se odločali (npr. da imamo eno hrano raje od druge, da ni še čas za spanje itd.) čeprav tega se sami ne spomnemo, nam to lahko potrdijo starši. Česar pa se spomnimo je, da smo kdaj stašre psihično izsiljevali, da so nam kupili igračo, ki smo jo imeli ogledano v trgovini že mesece, ali pa dovolili prespati pri prijatelju, mogoče iti na kakšen rojstni dan. To smo dosegli (ali vsaj poskušali) preko joka, vzbujanja pozornosti v javnosti, trme itd. Tega danes ne bi več storili staršem, saj imam drugačne vrednote in poleg ostalih razlogov, bi se tega sramovali. Posledic dejanj se začnemo zavedati v osnovni šoli. Kako razporejamo svoj čas se pozna povsod, čeprav takrat celoten pogled nam ni blizu in načrtujemo iz dneva v dan, ko opravljamo različne aktivnosti. Tu se soočimo z odločitvami, ki so pomembne npr. izbira prijateljev, načinov preživljanja prostega časa, glasbena šola, ustvarjanje lastnega stila itd.

Edino česar ne moramo izbirati sta družina in čas v katerem živimo.

Prva izmed pomembnejših odločitev je izbira šole oz. bodočega poklica. Tu moraš vedeti kaj ti je všeč, te osrečuje saj delal/a boš to desetletja. Če si s službo zadovoljen je potem v življenju marsikaj lažje. Če ugotoviš, da si se narobe odločil to lahko popraviš in prav je, da to storiš čimprej (to velja za vsako odločitev). Takrat ti bo vsakdo povedal svoje mnenje; ne jemlji tega slabo, če so njihovi predlogi zate sporni morda nesprejemljivi, saj ti želijo dobro, četudi se ti to ne zdi. Tiste, ki te podpirajo jih imej blizu saj so določene odločitve zelo težke. Blizu imej tudi tiste, ki spoštujejo tvojo odločitev, čeprav so ti svetovali drugače, večkrat rabimo ljudje mnenja drugih, saj razmislek s samim razkrije le del obzorja. Seveda pa odločitve prinašajao tudi odgovornost in posledice, tega se moraš dobro zavedati. Čisto vsaka, četudi je mala, nezavedna. Le teh v življenju imamo veliko in se jih niti ne zavedamo. Včasih je dobro premisliti kako živimo saj z odločitvami, no nekaj moramu pripisati tudi naključju, si dejansko izoblikujemo življenje. 

Vsi poznamo pregovor: "previdnost ni nikdar odveč" sploh dandanes, ko se nam tako povsod mudi, si ne vzamemo časa, da bi dobro premislili o stvareh, včasih se mi zdi, da tudi vse manj o ljudeh, ki so nam blizu. To koga imamo okoli sebe je ravno tako pomembna odločitev, saj nas ne zanima kaj si kitajec ali američan misli o nas, ampak človek, ki nam je blizu, morda je to znanec, prijatelj ali partner. Včasih imamo težave pri temu, morda so krive slabe izkušnje, vlaganje premalo truda v odnos bodisi z naše ali druge strani in rad bi vam pomagal z mojo mislijo: "odnos (kakeršenkoli že) je nekaj kar gojita dve osebi skupaj"  če ena vlaga več kot druga na začetku ali občasno, je to vredu, deluje kot spodbuda za drugega, če se pa to dogaja na dolgi rok  to ni dobro in se je prav vprešati kaj imamo mi od takega odnosa. Nasvet, ki sem ga prejel to pomlad se glasi: preden se spustiš v razmerje, moraš vedeti kaj sploh želiš. Četudi je nasvet usmerjen v ljubezen, velja za vse odločitve, ki jih sprejemamo, moramo vedeti kaj želimo doseči oz. pričakujemo.Ko pa ugotovimo, da nekaj ni več kot je bilo pa nastopijo odločitve, ki so najtežje, katere ljudje radi odlašamo, ampak odlašanje ni odločitev ampak izogibanje odgovornosti, ki je na nas.Včasih odločitve bolijo, so težke ampak so potrebne. Ta blog bi še zaključil z meni drago mislijo iz filma Paulie, in sicer:
There are things in life you put off, because you think you're gonna do them later. But the real thing Ivy taught me is you gotta live like there may not be a later.

Še nekaj malega o ljubezni

Jaz kot človek sem sanjav, idealističen; še do pred nekaj meseci sem verjel, da je za vsakega obstaja samo ena tista prava in edina oseba ( oz. sorodna duša) s katero nam je namenjeno živeti življenje, a okoliščine so me oropale sanj in postavile na trdna tla.


V tem blogu gi vam rad predstavil moja spoznanja, pogled na ljubezen in izkušnje, ki sem jih nabral. Ugotovil sem, da je narobe ljubezen iskati, ker s tem izbiramo, poslušamo glavo in ne srce, kar je narobe. Ljubezen nas najde sama, nas preseneti in predvsem osreči! Nekateri ljudje smartrajo "ljubezen" kot hobi oz. izbiro, a so svetlobna leta dale od pravega pomena. Kot sem že omenil ljubezen ni izbira, je pa obveza, neizrečena, zapečatena v dno našega srca. Četudi nismo nič podpisali ali obljubili, so pravila, ki se jih rabimo držati, so obveze, ki to sploh niso, a jih bomo naredili, če bomo sledili srcu.

Dandanes je pogost problem odgovornost. Zato je tudi vse manj porok, češ, da kar šteje so čustva in da poroka je le formalnost. Popolnoma se strinjam z obema trditvama, ki jih je pa treba dopolniti in sicer "kar šteje so čustva" čustva dragi bralec so sestavljena iz dejanj, namenov, misli in še veliko bi lahko našteval, a najpomembnejše sem omenil. Samo dejanja so čisti pokazatelj namenov in z ljubeznijo izkazujemo ne samo namen ampak tudi močno željo, da smo tej osebi zaobljubljeni, da smo vedno tam zanjo, da bomo skupaj prestali vse, tako dobro kot slabo. Če si to zaobljubimo v sebi, potem osreči svojega partnerja s poroko, tako moški kot ženske so radi kdaj pa kdaj v centru pozornosti, sploh pa punce si želijo poroke, poročne obleke, četudi je vse skupaj skromno. Imej "jajca" in izreci obljubo brez strahu pred ostalimi, v kolikor zares ljubiš. Tako tudi počni stvari, ki jih čutiš da so prav, ker manj obžalujemo stvari, ki smo jih naredili, kot pa tiste, ki bi jih lahko a jih nismo in bi lahko vplivale na prihodnost.

Kar ves čas ponavljam bližnjim je to, da je treba znati ljubiti na različne načine, biti inovativen, tej osebi vedno znova dokazovati koliko ti pomeni. Najbolje je kar to, da se za to osebo trudiš tako kot, da jo še kar osvajaš. Partnerja morata biti istočasno najboljša prijatelja in ljubimca. Le tako nastane "naju" tisti naju za katerega se vsakdo trudi, bori in želi, da bi trajal večno. "Naju" nastane iz ljubezni in živi z njo! Za "naju" je marsikdo se odpovedal karieri in si našel službo, ki je bolj ustrezala razmerju. Za "naju" so marsikateri starši ostali sami, tako eni kot drugi, ker "naju" njihovih otrok je vedel, da dom je kjer sta ona dva skupaj in se počutita sprejeta. In še marsikaj drugega se je žrtvovalo za "naju" a le kjer je bil ta naju pravi, se je več kot obrestovalo! "Naju" ni pravi naju, ko nekdo reče, da je bolje za naju da končava. V tem primeru naju stoji zate in zame ločeno, sebično! Ta "naju" se vedno bori za ljubezen in zmaguje dokler se oba enako trudita. Več je torej takih oseb s katerimi bi lahko bili celo življenje; z enimi je potrebno malo truida, z drugimi pa več. Dokler se oba enako trudisa, se iskreno ljubita, se obnašata, kot da se še vedno drug drugega osvajata, se ljubita na različne načine, najdeta čas za "naju" in vsak čas zase, takrat se živi pravo ljubezen.

Že res, da ni tiste ene prave osebe, ampak po več lepih, čudovitih in težkih letih in desetletij skupnega življenja, kopico prelepih spominov in čustev, otroki, ki so na svojem in bodo kmalu tudi sami postali starši in nešteto ostalega, ne more nihče zanikati, da ni bila ta oseba, s katero smo vse to doživeli, tista ena prava in edina!

Slovo

V življenju so slovesa nujno zlo, prej ali slej se z nekom skregamo, se razidemo z najdražjo osebo in smrt nam vzame bližnje; je le vprašanje časa.


Glede prijateljev in odnosa do njig sem že razpravljal v prvem blogu ( pravilo prijateljstva).  Posvetil se bom raje temu slovesu, ki najbolj boli: smrt. Šele, ko nam nekoga vzame smrt, sprevidimo napake v odnosu in stvari, ki jih obžalujemo. To so lahko neizpolnjene obljube, izrečene in neizrečene besede ter določena dejanja ( pogosto odločitve). A takrat je prepozno to popravljati. Vseeno poskušamo to izboljšati s tem, da "tekmujemo" v urejanju grobov. Le to je brezsmiselno do pokojnika, razen tega, da obujamo spomine, da ta oseba živi v trenutkih zatisnjenih v naš spomin. Obujanje spominov naj ne bo pogojeno na kraj, to lahko počnemo tudi drugje, tako kot tudi lahko pokopališče, ko se spomnimo ( rojstni dan rajnega ali pa kak drug datum pomebnega dogodka, ali pa ko nam zapaše) in ne le takrat, ko iz navade počno to vsi. Tu ne bom razpravljal o navadah, običajih in odločal kaj je prav, lepo, nespodobno itd.


Prav do vsakogar imamo "prijateljski odnos", do znancev imamo le del tega, do prijateljev pa takega, ki ostalim odnosom diktira. Do ljubljene osebe pa nadgradnjo tega. Prav do vseh ljudi imejmo tak odnos, kjer ne bomo nič od prej naštetega obžalovali, če se le ta konča zdaj. Rabimo biti iskreni in pokazati je treba oseba koliko nam pomenijo, naj bo to preko dejanj, daril, besed in/ali časa, ki jim ga namenimo in preživimo skupaj.
Po vsakem končnem slovesu nastopi žalost ( bodisi zaradi smrti ali prekinitve zveze). Jaz temu rečem, da umre del ( v) nas. Boli, potreben je čas in pozornost nekaj naših "zvezd" ( zvezda - nam draga oseba, blog zvezde) in še polno drugih malenkosti, ko odvisijo od posameznika do posameznika in pogosto sploh niso malenkostne. Na srečo nam ostanejo spomini, ki jih lahko obujamo, a ne smemo ostati v preteklosti in živeti z njimi, sploh ne po koncu zveze. In zopet smo pri temu, da boli, a prav je tako, kajti če ne bi žalovali pri slovesu, se tudi srečanj, časa preživetega skupaj, skupnih podvigov itd. ne bi veselili. Ne bi poznali sreče in čustev ne bi čutili. Tako kot ne bi ločili dobrega od zlo, če enega ne poznamo, kot ne bi ločili luči od teme. Si lahko sploh zamislimo takšen svet?

A poleg teh velikih sloves, so tudi tista mala vsakdanja, ko se poslovimo od sošolcev, simpatije, staršev. Z začetka smo malo žalostni, ampak po svoje se pa že veselimo naslednjega srečanja z njimi in za te stvari se splača živeti, za te ljudi, se splača trpeti, kajti vsako slovo prinese tudi srečanje.

Barve!

Svet odraslih je mnogokrat zaslepljen, brezčuten in siv, kar bi potrebovali je otroškost, otroka v nas, da svet spet obarva ali pa da očisti sloj prahu, ki ga je prinesla rutina, nuja in naš način življenja.

Kar želim tokrat dopovedat, bom naredil kar tako, da opišem dan nekega moža, na najbolj verjeten način ( glede današnjih razmer) in na način, za katerega želim, da  ga spet prevzamete in nikoli več ne opustite!

1.  Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, že tako ima veliko dela in mu je to nujno zlo, povrh vsega pa mu šef zada, da je treba vse to narest do jutri. »Ker kreten, lahko njemu itd.« misli John in spet poprime za delo. Končno je čas za malico, brez kakeršnegakoli užitka spravi sendvič vase, gre na kavo. Zopet delo, tokrat samo še nekaj ur, a le te so se vlekle v nedogled. Po službi pa je treba it po otroka v šolo, John čaka na parkirišču in se jezi ker ju še kar ni, ko pa prideta in se poslovita od sošolcev, je zavladala tišina do doma. Ko pride domov, se samo vrže na kavč, žena pa ga okara da je niti pozdravil ni. Pa je ura, da pelje hčer v glasbeno šolo, »še en strošek več« je šinilo Johnu po glavi. Ko se vrne domov, namesto da bi pogledal kako gre sinu s pisanju domače naloge, vzame pivo in se da za televizijo. Po večerji mu žena pove da serviserja ni bilo in da pralni stroj še kar ne dela, zato rabi on pomit posodo, odveč mu je, res odveč. Zvečer po tušu pa nemo leži na svoji strani postelje in gleda tv, ženo ignorira in ko ta ugotovi, se obrne na drugo stran in zaspi.

2. Ponedeljek zjutraj, John pride v službo, šef mu zada še več dela, s rahlim nasmeškom to sprejme kot nov iziv, namesto da šefa nekam pošlje, se spomni da je ravno ta oseba mu leta nazaj z zaposlitvijo omogočila, nastanitev skupaj s svojo ženo itd. Med malico počasi in strastno uživa v sendviču, ki ga je vzel doma, seveda mu je žena naredila takega kot ima najraje. Preden pa se poda spet na delo, razmišlja o tem kako bi lahko to še boljše naredil in presenetil samega sebe in ostale. Po končanem delu gre po otroka, ker ju ni na vidiku, se odpravi do šole, kjer vidi kako je učiteljica sina ravno pohvalila, sin ves vesel ob pogledu na očeta se pohvali da je to nejgov ata. Hči ravno pride iz šolske knjižnice, John prime torbi obeh in se odpravijo v avto. Vpraša ju kako sta se imela, kaj sta se naučila, pove jima kako je bilo ko je on bil njunih let. Ko pride domov, je prva stvar ki jo naredi to, da pristopi do drage, jo poljubi in objame in vpraša kako je bil njen dan. Takoj priteče hči s flavto in čaka da bo ura za odhod, John vidi v njenih očeh srečo in veselje, kar tudi nejga razveseli in zadovoljen je da lahko omogoči to svoji hčeri. Ko prideta domov, gre pogledati do sina kaj počne. Ko vidi da je naredil domačo nalogo, mu reče da naj gre vn se igrat z žogo. John pristopi do žene, jo nežno objame in vpraša če rabi kaj pomoči v kuhinji in ji tudi pomaga. Po večerji pomije posodo in namesto da bi se jezil da še ni bilo serviserja, je hvaležen da ima stroj, da mu ni treba to počet 365 dni na leto, ampak to opravlja stroj.  Ko sta otroka že odšla spat, se John posveti svoji boljši polovici, jo poljubi tako kot je to počel ko sta začela hodit in to še vedno počne, posvetita se drug drugemu, pogovorita kako je bilo čez dan in zaspita skupaj objeta.

Priznam, da sem za ta drugi primer verjetno pretiraval, pa tudi vem da ne more bit vse tako, da človek ima tudi slabe dneve, ampak v kolikor boš sam bil večino dni tak, gledal na stvari tako kot jih je treba, da boš znal videt dobro, da ne boš otrpel, da boš bil isto zagnan kot si bil z začetka, boš toliko dobre volje prinesel ljudem okoli sebe, da te bodo oni tebe spravili v boljšo voljo ko boš na dnu in slabe volje!  ( zopet moje dolge povedi)
V uvodu sem omenil otroka v nas, to o čemer sem zdaj razlagal je delno ta zagnanost in navdušenost, ki jo imajo otroki pred vsako novo stvarjo, zato prebudimo otroka v sebi!  Počnimo to tudi za stvari, ki se nam zdijo malenkostne, pozdraviti znanca, pomagati nekomu prečkati prehod za pešce, podeliti nasmeh itd. Naj bodo vsa dejanja obarvana , naj bodo nameni zares iskreni!

Zvezde

Na pol polna luna sije na nebu in če začnem šteti zvezde, jih prvih nekaj deset postane na stotine in tisoče ali še več, a še vedno premalo, kajti umetna svetloba, t.i. svetlobni smog, nam zatemni dober del zvezd in skrije čar celote. Povsem iznenada sem pomislil, če morda obstaja neke vrste človeški smog, ki nas oblikuje po željah drugih ljudi oz. družbe in ne po lastnih.

A se prav kmalu izgubim v svoji majhnosti proti ostalim ljudem, zemlji, na kateri živim, zvezdnatem nebu, v katerega strmim, in se sprašujem: »A sem res tako majhen in nepomemben?«

Pa poidejo misli, kaj sem ostalim ljudem, bližnjim, prijateljem, družini. Je bilo kdaj drugače kot je zdaj, je mogoče dober dan zamenjal nemarni pogled, topel nasmeh pa vzvišenost?

Kako kdo gleda nate, je odvisno od tega, kaj si ti njemu, kaj si mu storil in kaj mu pomeniš. Ali lahko o tem odločamo (sami) kljub svoji majhnosti in navidezni nemoči? Predvsem pa komu oz. za koga naj se trudimo? In spet so tu zvezde, ampak zvezde našega življenja, naj bosta to starša, sosed, sošolka, kolega, sodelavec; to čutimo sami, sami vidimo, kdo izstopa na nebu in svetleje sveti. Nekatere zvezde so tudi sonca in imajo svoje planete, ki jih s prostim očesom ne vidimo, tako imajo tudi ljudje svoje zgodbe, mnenja in včasih, ko mislimo, da nekoga zares dobro poznamo, nas lahko preseneti. So pa tudi zvezde, ki so že ugasnile, ampak njihovo svetlobo še kar vidimo in je za nas živa, tako kot so spomini na preminule ali pa odtujene ljudi. Tudi to ima svoj čar.

Če zvezde gledaš veliko časa, pa si zagotovo že ulovil kak utrinek, za te bi težko našel kako prispodobo iz družbe, so pa nekaj nepozabnega, hitrega, redkega, a enkratnega, lepega. Mogoče so to ljudje, s katerimi smo dali skupaj nekaj težkega in tako, kot nam je življenje namenilo te trenutke, nam je namenilo tudi ločeno pot, ali pa smo se sami odpravili po njej.

Medtem ko sem jaz te stvari razmišljal na petek zvečer okoli 23ih in se posvečal eksistenci, so se drugi konsistenci.  In ko  strmim v zvezde zvečer, je vse, kar vem o njih, le to, da najlepše jih je gledati v dvoje, se za roko držat, na travi ležat in imeti sanje!