Odgovornost

"Seveda pa odločitve prinašajao tudi odgovornost in posledice, tega se moraš dobro zavedati. Čisto vsaka, četudi je mala, nezavedna."
Ta blog je neke vrste nadaljevanje tistega od odločitev, ki ga najdete tu.

Vsaka odločitev prinaša tudi posledice oz. neko odgovornost. Včasih se le teh dobro zavedamo, spet drugič nas presenetijo kot strela z jasnega. Nosenje odgovornosti mnogokrat ni tako lahko kot se zdi in sploh dandanes, se mi zdi da ljudje se vse bolj izogibamo temu. Bodisi je to na nivoju službe, prijateljstva ali razmerja; iščemo izgovore ali okrivimo druge, tako smo narejeni, ampak lahko se spremenimo.
Rad bi delil z vami mojo dogodivščino iz 4. letnika gimnazije in sicer pri italijanščini. Prvo rabim omenit nekaj stvari in sicer, da sem takrat bil v neke vrste depresiji oz. brez volje, s to profesorico pa sva še vedno v dobrih odnosih in obiščem jo večkrat na leto.

"Bilo je na ponedeljek enkrat oktobra, kot vedno sem prišel k Italijanščini brez naloge, ki nam jo je dajala veliko zaradi mature, saj sem zaradi majhne skupine preračunal katere primere imam jaz, to sem uspešno počel že nekaj časa. Tokrat, pa je profesorica prišla mimo in je videla, da imam prazen list. Začela se je jeziti name, da kaj si mislim, kako si drznem itd. Večkrat sem bil priča, ko je profesor nekoga okaral, dijak pa je le nemo komial in se pustil nadreti. Jaz pa sem pobral svoje stvari, se odpravil do vrat in šel ven, ker nisem imel pravice biti tam, če sem brez naloge. Mislim, da je že občutek krivde, dejstvo da bom moral za 2 uri snovi prepisati ter nadoknaditi, nenazadnje kot tudi dejstvo, da sem razočaral najboljšo profesorico, dovoljšjna kazen. Ostali so me le začudeno pogledali med tem, ko me je profesorica rekla, da imam prav, da naj grem na zrak. Že drugi, če ne isti dan sem se profesorici opravičil, res mi je bilo žal, da sem jo razočaral."

Odgovornost pomeni, da znaš prepoznati, ko storiš napako, se opravičiš ter prevzameš odgovornost in poskusiš to odpraviti po najboljših močeh.

Podobna situacija, se mi je pripetila tudi na fakulteti, takrat sem brez nobenega oklevanja pobral svoje stvari in odkorakal ven, pustil asistentko brez besed, ki je pričakovala, da mi bo zdaj naštela in povedala, kar ji gre. Ne hvala, svojo jezo, razočaranja in tegobe znašaj drugače. Te asistentke nisem maral, a sem ravnal isto, te zanima zakaj? Ker pravice si zaslužiš le v koliko izpolnjuješ svoje dolžnosti (pri pouku si lahko če narediš domačo nalogo). A žal se mi zdi, da je to dandanes vse manj prisotno med ljudmi, vsi vedo in poznajo le svoje pravice. Kaj pa nepisana pravila, odnosi med ljudmi, tam ne poznajo niti pravic, ker niso napisana, kaj šele, da bi razumeli sami dolžnosti. A na to se moraš navaditi, ne pa tudi sprijazniti!

Nekako bi odgovornost lahko združili na dva večja dela in sicer prvi je, da moraš znati ljubiti samega sebe, drugi pa se tiče spoštovanja drugih. Seveda je veliko še manjših a jaz vam bom predstavil ta dva in začel s tem, da "znaš ljubit samega sebe";kaj sploh to pomeni? Pomeni to da skrbiš le za svoje dobro ali pa le za stvari in osebe, ki ti nekaj dajejo oz pomenijo? Vsak si bo to razlagal nekako po svoje, meni se zdi, da se to bolj naslanja, na to da je treba znati skrbeti tza svoje dobro. Moraš vedet kje je meja z nečim, stvari moraš razporediti tako, da nisi odvisen od povsem od ene ali dveh, bodisi je to služba, hobi ali kakšna oseba, a tu kaj dosti ne bom pametoval, ker sam sem zelo slab, kar se tiče postavljanje lastnega veselja pred veselja drugih, sploh do oseb, ki mi veliko pomenijo. To izboljšujem, se trudim in s tem sem vse bolj odgovorna oseba do sebe, kot tudi do ostalih. Če je nečesa dovolj osebi to povem iskreno, da meni se to ne zdi tako kot tebi. A včasih besede znajo boleti!

 Ko pa sem že omenil iskrenost, bi rad vam delil nekaj, kar me je naučila meni draga oseba in sicer, da si z ljudmi čisto iskren. To je nekaj čudnega, včasih uniči kak čar ali pa ustvari neroden trenutek, ampak se splača! Sam sem se poprej delno držal tega, včasih je lažje rečt osebi, to kar želi slišati od tebe, kot pa to kar ti misliš. A to je narobe, ne pravim da je treba takoj z vsemi bit iskren ampak se potrudit to bit vse bolj. Tisti ljudje, ki so namenjeni, da ostanejo del tvojega življenja ti bodo še bolj hvaležni, za tiste, ki pa te imajo le, ko te porebujejo, a tega ne opaziš, se jih boš znebil.

Drugo del pa je spoštovanje ostalih. Včasih se mi zdi, da ljudje znamo samo še kritizirati dandanes, pa še to ne konstruktivno, ampak sem vesel vsakič, ko mi življenje pokaže, da se motim. Čisto vsaka oseba si zasluži neko spoštovanje, v kolikor ni naredil groznih stvari. Spoštovati moramo ostale kot osebe, njihova dejanja in želje. Včasih je to težko, prekleto težko, ampak tako je. Celo življenje se vrti o usklajevanju lastnih in tujih želja oz. interesov. V kolikor upoštevamo le svoje želje, kmalu ostanemo brez ljudi, ki bi nas imeli res radi, isto je ko postavljamo želje ostalih na prvo mesto. S tem se le zapostavljamo, ostali odločajo namesto nas, to nas popelje do tega, da nas ljudje ne spoštujejo, in kako naj nas, če se sami ne znamo? Bodimo odgovorni za svojo srečo kot tudi srečo bližnjih.

Rad bi zaključil z mislijo, da nič v življenju ni popolno, to lahko ustvarijo le čustva a še to le za nekaj časa. Prej kot se naučimo truditi in delati za to kar nas veseli, četudi vemo, da ne bo nidkar popolno, srečnejši bomo.