"Seveda pa odločitve prinašajao tudi odgovornost in posledice, tega se moraš dobro zavedati. Čisto vsaka, četudi je mala, nezavedna."
Ta blog je neke vrste nadaljevanje tistega od odločitev, ki ga najdete tu.
Vsaka odločitev prinaša tudi posledice oz. neko odgovornost. Včasih se le teh dobro zavedamo, spet drugič nas presenetijo kot strela z jasnega. Nosenje odgovornosti mnogokrat ni tako lahko kot se zdi in sploh dandanes, se mi zdi da ljudje se vse bolj izogibamo temu. Bodisi je to na nivoju službe, prijateljstva ali razmerja; iščemo izgovore ali okrivimo druge, tako smo narejeni, ampak lahko se spremenimo.
Rad bi delil z vami mojo dogodivščino iz 4. letnika gimnazije in sicer pri italijanščini. Prvo rabim omenit nekaj stvari in sicer, da sem takrat bil v neke vrste depresiji oz. brez volje, s to profesorico pa sva še vedno v dobrih odnosih in obiščem jo večkrat na leto.
"Bilo je na ponedeljek enkrat oktobra, kot vedno sem prišel k Italijanščini brez naloge, ki nam jo je dajala veliko zaradi mature, saj sem zaradi majhne skupine preračunal katere primere imam jaz, to sem uspešno počel že nekaj časa. Tokrat, pa je profesorica prišla mimo in je videla, da imam prazen list. Začela se je jeziti name, da kaj si mislim, kako si drznem itd. Večkrat sem bil priča, ko je profesor nekoga okaral, dijak pa je le nemo komial in se pustil nadreti. Jaz pa sem pobral svoje stvari, se odpravil do vrat in šel ven, ker nisem imel pravice biti tam, če sem brez naloge. Mislim, da je že občutek krivde, dejstvo da bom moral za 2 uri snovi prepisati ter nadoknaditi, nenazadnje kot tudi dejstvo, da sem razočaral najboljšo profesorico, dovoljšjna kazen. Ostali so me le začudeno pogledali med tem, ko me je profesorica rekla, da imam prav, da naj grem na zrak. Že drugi, če ne isti dan sem se profesorici opravičil, res mi je bilo žal, da sem jo razočaral."
Odgovornost pomeni, da znaš prepoznati, ko storiš napako, se opravičiš ter prevzameš odgovornost in poskusiš to odpraviti po najboljših močeh.
Podobna situacija, se mi je pripetila tudi na fakulteti, takrat sem brez nobenega oklevanja pobral svoje stvari in odkorakal ven, pustil asistentko brez besed, ki je pričakovala, da mi bo zdaj naštela in povedala, kar ji gre. Ne hvala, svojo jezo, razočaranja in tegobe znašaj drugače. Te asistentke nisem maral, a sem ravnal isto, te zanima zakaj? Ker pravice si zaslužiš le v koliko izpolnjuješ svoje dolžnosti (pri pouku si lahko če narediš domačo nalogo). A žal se mi zdi, da je to dandanes vse manj prisotno med ljudmi, vsi vedo in poznajo le svoje pravice. Kaj pa nepisana pravila, odnosi med ljudmi, tam ne poznajo niti pravic, ker niso napisana, kaj šele, da bi razumeli sami dolžnosti. A na to se moraš navaditi, ne pa tudi sprijazniti!
Nekako bi odgovornost lahko združili na dva večja dela in sicer prvi je, da moraš znati ljubiti samega sebe, drugi pa se tiče spoštovanja drugih. Seveda je veliko še manjših a jaz vam bom predstavil ta dva in začel s tem, da "znaš ljubit samega sebe";kaj sploh to pomeni? Pomeni to da skrbiš le za svoje dobro ali pa le za stvari in osebe, ki ti nekaj dajejo oz pomenijo? Vsak si bo to razlagal nekako po svoje, meni se zdi, da se to bolj naslanja, na to da je treba znati skrbeti tza svoje dobro. Moraš vedet kje je meja z nečim, stvari moraš razporediti tako, da nisi odvisen od povsem od ene ali dveh, bodisi je to služba, hobi ali kakšna oseba, a tu kaj dosti ne bom pametoval, ker sam sem zelo slab, kar se tiče postavljanje lastnega veselja pred veselja drugih, sploh do oseb, ki mi veliko pomenijo. To izboljšujem, se trudim in s tem sem vse bolj odgovorna oseba do sebe, kot tudi do ostalih. Če je nečesa dovolj osebi to povem iskreno, da meni se to ne zdi tako kot tebi. A včasih besede znajo boleti!
Ko pa sem že omenil iskrenost, bi rad vam delil nekaj, kar me je naučila meni draga oseba in sicer, da si z ljudmi čisto iskren. To je nekaj čudnega, včasih uniči kak čar ali pa ustvari neroden trenutek, ampak se splača! Sam sem se poprej delno držal tega, včasih je lažje rečt osebi, to kar želi slišati od tebe, kot pa to kar ti misliš. A to je narobe, ne pravim da je treba takoj z vsemi bit iskren ampak se potrudit to bit vse bolj. Tisti ljudje, ki so namenjeni, da ostanejo del tvojega življenja ti bodo še bolj hvaležni, za tiste, ki pa te imajo le, ko te porebujejo, a tega ne opaziš, se jih boš znebil.
Drugo del pa je spoštovanje ostalih. Včasih se mi zdi, da ljudje znamo samo še kritizirati dandanes, pa še to ne konstruktivno, ampak sem vesel vsakič, ko mi življenje pokaže, da se motim. Čisto vsaka oseba si zasluži neko spoštovanje, v kolikor ni naredil groznih stvari. Spoštovati moramo ostale kot osebe, njihova dejanja in želje. Včasih je to težko, prekleto težko, ampak tako je. Celo življenje se vrti o usklajevanju lastnih in tujih želja oz. interesov. V kolikor upoštevamo le svoje želje, kmalu ostanemo brez ljudi, ki bi nas imeli res radi, isto je ko postavljamo želje ostalih na prvo mesto. S tem se le zapostavljamo, ostali odločajo namesto nas, to nas popelje do tega, da nas ljudje ne spoštujejo, in kako naj nas, če se sami ne znamo? Bodimo odgovorni za svojo srečo kot tudi srečo bližnjih.
Rad bi zaključil z mislijo, da nič v življenju ni popolno, to lahko ustvarijo le čustva a še to le za nekaj časa. Prej kot se naučimo truditi in delati za to kar nas veseli, četudi vemo, da ne bo nidkar popolno, srečnejši bomo.
Ta blog je drugačen od ostalih, ki jih pišem, končno sem sprevidel, da ga ne morem pustiti čakati, tako kot tudi se je Malemu princu mudilo nazaj k svoji ljubi vrtnici.
Mali princ je vse drugo kot pa pravljica, sicer po dolžini sodi tja, a ta knjiga ima tako močna in toliko sporočil, da lahko rečemo, da je res mojstrovina in omenil bom le "bistvene".
Pojdimo od začetka, ko Antonie govori o asteroidu B612, od kod prihaja Mali princ, omeni, da odrasli mnogokrat ne vprašajo nič bistvenega. Tendenco imamo spraševati po številkah, vrednostih primerjava, npr. če nas kdo vpraša kaj o našem prijatelju, ga bo zanimalo koliko je star, visok, kaj je po izobrazbi, koliko ima bratov in sester itd. Nihče vas ne bo sprva vprašal, kaj počne rad, kakšne barve je njegov glas ali morda zbira metulje? Je za to kriv način življenja ali smo si sami, ker smo pozabili, da smo nekoč bili otroci?
Pilotu ni jasno zakaj princ potrebuje backa, kot tudi sam koncept asteroida mu je tuj. Pridno posluša, ko mu princ razlaga o tem kako omete oba delujoča vulkana, kot tudi tega ugaslega. Kako previdno porije škodljiva semena kruhovcev, med tem, ko ostala pusti. Tako je tudi pustil vrtnico, da je zrasla. Sam planet bi lahko predstavljal način življenja oz. naše srce. So rutinska opravila, ki jih moramo skrbno početi in z ljubeznijo, ko pa pride nekaj novega se ustrašimo. Vrtnica je bila vzrok, da je Mali princ zbežal, saj ni zdržal pritiska in kot je sam priznal, je bil premlad, da bi znal ljubiti.
Kolikokrat se sami izogibamo obveznostim, ki se jih bojimo, kot tudi ljudem? Je mar to prav? Malo pred tem, nam tudi zaupa, da bi jo moral presojati po dejanjih, ne po besedah. Kolikokrat sami počnemo to isto napako? Mar znamo pokazati z dejanji kar govorimo? Znamo pokazati ljubezen na ralične načine, kot tudi to, da smo ljudem na razpolago, njihovi prijatelji.
Mali princ je nadaljeval pot mimo raznih asteroidov, vsak je prikazal različne slabosti ljudi, če se smem tako izraziti, od kralja, ki je želel vladati, bidi nadrejen, do pijanca, ki je pil, da bi pozabil, da pije. Do poslovneža, ki je resen človek (si lasti zvezde a ne ve kaj z njimi), domišljavca, ki je hrepenel po pozornosti, geografa, ki so ga bile samo besede in svetilničar, ki ni imel več časa zase, ampak samo še za službo. Žal bi zmanjkalo asteroidov, če bi vsaka slabva človeška slabost imela enega. To nam prikaže svet z drugega vidika in sicer tako, da od nas zahteva, da imamo nekaj bistvenega.
Ko je prispel na Zemljo in iskal ljudi je spoznal, da njegova cvetica ni edina v vesolju, saj se je nahajal v vrtu s 5000 vrtnicami, to ga je razžalostilo. Ulegel se je v travo in se zjokal. Presenetila ga je lisica, prosil jo je naj se igra z njim, ker je tako žalosten. Ona je odkimala, saj jo mora najprej udomačiti. Lik lisice je tisti, ki nas največ nauči. Od tega, kako lahko Mali princ njej spremeni življenje, če jo udomači. Ne bosta drug drugemu le en deček oz lisica med sto tisoč drugimi ampak bosta edinstvena in se bosta drug drugega rabila. Omeni tudi, da ljudje pozabljajo stvari, npr. pomembnost obredov, kaj je to "udomačena" itd. Najpomembnejši nauk izmed vseh je pa brez dvoma sledeč in ga bom kar prepisal iz knjige:
"Poslušaj mojo skrivnost. Čisto enostavna je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtoval..." je dejal Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Ti je ne bi smel pozabiti. Večno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico."
Seveda knjiga vsebuje še tisoče podobnih misli, a ker je moj blog posvečen več ali manj ljubezni sem izpostavil le te. Lisičini nauki so nekaj, česar bi se morali ljudje držati in ne pozabiti, sploh dandanes, ko imamo vse manj časa, se nam mudi in ne vemo več, da smo nekoč bili otroci.
Vsaka odločitev prinaša tudi posledice oz. neko odgovornost. Včasih se le teh dobro zavedamo, spet drugič nas presenetijo kot strela z jasnega. Nosenje odgovornosti mnogokrat ni tako lahko kot se zdi in sploh dandanes, se mi zdi da ljudje se vse bolj izogibamo temu. Bodisi je to na nivoju službe, prijateljstva ali razmerja; iščemo izgovore ali okrivimo druge, tako smo narejeni, ampak lahko se spremenimo.
