" Dandanes imamo tako rekoč "vse manj casa" a js bi te.prosil za tisto minutko da to preberes (: Poleg ze omenjenega je žal res tudi to, da kako malo je potrebno, da se človek spremeni ali zaradi trendov, pritiska.sovrstnikov itd. Jaz ti pa zelim da se ne spremenis zaradi tega, da ne podlezes, vedi to, da.si posebna oseba in to dokazujes z vsakim dejanjem, iskrenim smejanjem in s vsako solzo, ki jo v grenkobi okusis; zato vedi da si nekaj posebnega, edinstvenega tudi, ce je to tezko in se tega ne zavedas vsak dan, bodi posebna tako kot je vsaka zvezda na nebu!"
Nekaterim sem še voščil za novo leto, drugim pa zaželel sreče na izpitnem obdobju, sam pa sem bil na poti na pregled pri nevrokirurgu. Minilo je že dobro leto od obeh operacij, tablete pa še vedno jemljem, a vedel sem, da ne več za dolgo. Pri polikliniki sem se srečal z mamo in skupaj sva odšla v ordinacijo. Bila je rahlo nestrpna. rekel sem ji, da saj ne bo huje kot novembra 2012, ko smo čakali kar dobri 2 uri in res, sva bila hitro na vrsti. Po več kot letu sem končno dobil zeleno luč, da opustim terapijo z antiepileptiki.
Moram priznati, da sem čez celotno bolezen imel veliko sreče, edini minus, ki je poleg stranskih učinkov tablet, je bil zame ta, da sem izgubil eno leto na faksu. To je sprejemljivo glede na okoliščine ampak zaradi tega bo moje šolanje trajalo leto dlje, kar pomeni da bom rabil eno leto več čakati, preden bom vsak dan, in ne le vsak drugi teden, preživel z ljubeznijo moejga življenja: Katjo. Morda bi nekateri argumentirali, če lahko to rečeš po enem letu pa pol zveze, a verjemite, da jaz lahko. Pri vsemu težkemu, ki sva ga dala skozi vem, da sva si usojena deliti življenje na tem našem časovno odvisnem planetu. Zdaj, ko tablet ne rabim jemat in ne bo več tegob, se počutim, kot da sem zmagal eno bitko proti času.
Za tiste, ki me ne dobro poznajo naj vam povem, da sam drugim govorim, da imajo čas in da si ga rabijo le vzeti. A ugotovil sem, da ravno sam tega ne znam. Imam kar nekaj idej, ki stojijo namesto, da bi se udejstvovale in bi imel delno napisano knjigo, že skončano pravljico in dramo, ter blog več ali dva. Med malo drugačnimi idejamo ej bila ta, da bi povabil na pijačo ali obrok Kralja ulice, od katerega sem to revijo tudi kupoval in sicer Markota Nakrića, ki jih je prodajal na železniškem podhodu, a vedno "se mi je mudilo" in sem to odlašal. Večkrat sem ob nakupu kraljev pustil evro več, da je imel malo več zase . Enkrat sem mu dejal, da ob priliki ga povabim nekam. Naj ga prvo malo opišem: Marko je bil malo višje postave z brado in temno rjavimi lasmi. Ko je ocenil, da nekdo s prtljago se bo poslužil dvigala, ga je on že v naprej poklical, temu sem bil priča tudi sam, tako kot sem tudi bral v članku, v katerem se je jezil nad kolesarji, če se pravm spomnim. Ni bil vsiljiv, bil je prijazen in ko sem preko "sms-komentarnice" izvedel kdo je, sem vedno ga podzravil po imenu in zaželel lep dan in ko sem listal kralje sem najprej prebral njegove članke in prigode. Nazadnje sem klraje od nejga kupil oktrobra ali novembra. Malo se mi je zdelo čudno ampak sem nič hudega sluteč si rekel, da je še prezgodaj da bi ob 11ih bil tam in šel naprej.
Kaj res me je šele smrt nekoga, ki ga nisem poznal, a se mi je zdel zanimiv preko člnakov in na videz, spravila do tega da je "ga bom povabil kdaj drugič" porodila otožnost in razočaranje nad samim sabo. Tako se je dan, ko sem zvedel da lahko neham jemat tablete in da lahko vozim avto in še nekaj drugih stvari, ki sem ga čakal že od prvega pregleda po operaciji spremenil v nekaj čisto drugega, a verjemite da sem srečen še vedno, zato ker zdaj vem, da si rabim večkrat vzet čas zase. Upam, da zdaj si ga bo vzel tudi kdo izmed vas bolj pogosto.
Zate Marko, pa vedi da bom držal besedo in nekoč bova šla na pijačo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar