Kdor hoče videti, mora gledati s...

Ta blog je drugačen od ostalih, ki jih pišem, končno sem sprevidel, da ga ne morem pustiti čakati, tako kot tudi se je Malemu princu mudilo nazaj k svoji ljubi vrtnici.

Mali princ je vse drugo kot pa pravljica, sicer po dolžini sodi tja, a ta knjiga ima tako močna in toliko sporočil, da lahko rečemo, da je res mojstrovina in omenil bom le "bistvene".

Pojdimo od začetka, ko Antonie govori o asteroidu B612, od kod prihaja Mali princ, omeni, da odrasli mnogokrat ne vprašajo nič bistvenega. Tendenco imamo spraševati po številkah, vrednostih primerjava, npr. če nas kdo vpraša kaj o našem prijatelju, ga bo zanimalo koliko je star, visok, kaj je po izobrazbi, koliko ima bratov in sester itd. Nihče vas ne bo sprva vprašal, kaj počne rad, kakšne barve je njegov glas ali morda zbira metulje? Je za to kriv način življenja ali smo si sami, ker smo pozabili, da smo nekoč bili otroci?

Pilotu ni jasno zakaj princ potrebuje backa, kot tudi sam koncept asteroida mu je tuj. Pridno posluša, ko mu princ razlaga o tem kako omete oba delujoča vulkana, kot tudi tega ugaslega. Kako previdno porije škodljiva semena kruhovcev, med tem, ko ostala pusti. Tako je tudi pustil vrtnico, da je zrasla. Sam planet bi lahko predstavljal način življenja oz. naše srce. So rutinska opravila, ki jih moramo skrbno početi in z ljubeznijo, ko pa pride nekaj novega se ustrašimo. Vrtnica je bila vzrok, da je Mali princ zbežal, saj ni zdržal pritiska in kot je sam priznal, je bil premlad, da bi znal ljubiti. 

Kolikokrat se sami izogibamo obveznostim, ki se jih bojimo, kot tudi ljudem? Je mar to prav? Malo pred tem, nam tudi zaupa, da bi jo moral presojati po dejanjih, ne po besedah. Kolikokrat sami počnemo to isto napako? Mar znamo pokazati z dejanji kar govorimo? Znamo pokazati ljubezen na ralične načine, kot tudi to, da smo ljudem na razpolago, njihovi prijatelji.

Mali princ je nadaljeval pot mimo raznih asteroidov, vsak je prikazal različne slabosti ljudi, če se smem tako izraziti, od kralja, ki je želel vladati, bidi nadrejen, do pijanca, ki je pil, da bi pozabil, da pije. Do poslovneža, ki je resen človek (si lasti zvezde a ne ve kaj z njimi), domišljavca, ki je hrepenel po pozornosti, geografa, ki so ga bile samo besede in svetilničar, ki ni imel več časa zase, ampak samo še za službo. Žal bi zmanjkalo asteroidov, če bi vsaka slabva človeška slabost imela enega. To nam prikaže svet z drugega vidika in sicer tako, da od nas zahteva, da imamo nekaj bistvenega. 

Ko je prispel na Zemljo in iskal ljudi je spoznal, da njegova cvetica ni edina v vesolju, saj se je nahajal v vrtu s 5000 vrtnicami, to ga je razžalostilo. Ulegel se je v travo in se zjokal. Presenetila ga je lisica, prosil jo je naj se igra z njim, ker je tako žalosten. Ona je odkimala, saj jo mora najprej udomačiti. Lik lisice je tisti, ki nas največ nauči. Od tega, kako lahko Mali princ njej spremeni življenje, če jo udomači. Ne bosta drug drugemu le en deček oz lisica med sto tisoč drugimi ampak bosta edinstvena in se bosta drug drugega rabila. Omeni tudi, da ljudje pozabljajo stvari, npr. pomembnost obredov, kaj je to "udomačena" itd. Najpomembnejši nauk izmed vseh je pa brez dvoma sledeč in ga bom kar prepisal iz knjige:

"Poslušaj mojo skrivnost. Čisto enostavna je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtoval..." je dejal Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Ti je ne bi smel pozabiti. Večno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico."

Seveda knjiga vsebuje še tisoče podobnih misli, a ker je moj blog posvečen več ali manj ljubezni sem izpostavil le te. Lisičini nauki so nekaj, česar bi se morali ljudje držati in ne pozabiti, sploh dandanes, ko imamo vse manj časa, se nam mudi in ne vemo več, da smo nekoč bili otroci.